Nedelja, 14. 6. 2009
MarioB
* Malokdo razširja ustaljene pojme, povezane s klasično glasbo pa tudi z glasbo nasploh, kot to že več kot 30 let počne The Kronos Quartet. Godalni kvartet, katerega vodjo Davida Harringtona je k ustanovitvi zasedbe leta 1973 spodbudila skladba »Black Angels« avantgardnega skladatelja Georgea Crumba, na več kot 40 albumih preigrava tako raznoliko godbo, ki strukturno, kulturno, geografsko in časovno pokriva malone vso znano glasbo. Pa tudi neznano oziroma takšno, ki je v ospredje prišla prav zahvaljujoč Kronos Quartetu.
Seveda malce pretiravamo, saj je godbe na svetu toliko, da je nikakor ni moč zaobseči ali povzeti na dobrih 40 albumih, a nedvomno drži, da se Kronosi še kako trudijo, da v svojem ustvarjanju zajamejo karseda raznovrstne zvočne in godbene tradicije. Že takoj na začetku so enakopravno ob bok klasičnim skladbam sopostavljali druge žanre, denimo rock Jimija Hendrixa ali jazz Theloniousa Monka in Billa Evansa. Kar se pa klasičnih skladateljev tiče, so raje posegali po delih avantgardnih, revolucionarnih skladateljev kot pa po kanonu; tako je v njihovem repertoarju najti skladbe Terryja Rileyja, Steva Reicha, Henryka Góreckega in Sofie Gubajduline, če se ozremo po še delujočih, ali pa Mortona Feldmana, Albana Berga in Antona Weberna, če navedemo nekaj pokojnih.
V zajetnem opusu so Kronosi pogosto naročali posebej za njihove projekte napisane skladbe, kakršne so med drugim prispevali Terry Riley, Kevin Volans, Henryk Górecki in Ástor Piazzolla. Sodelovanje s slednjim mojstrom novega tanga mnogi štejejo kot prvi izlet Kronosov v tradicionalno glasbo, pa čeprav je Piazzolla seveda svoje skladbe skladal in ne povzemal po tradicionalnih temah. Tudi v tem še zdaleč ne nepomembnem detajlu se skriva eno od poslanstev tega raziskovalnega kvarteta: pokazati, da je kanon klasične glasbe preozek, da bi z njim izrazili vse človekove ustvarjalne impulze, ter tudi dokazati, da pojem “klasično” ali “resno” ne sodi le v domeno tako imenovane zahodnjaške klasične glasbe.
Kronosi so se po Piazzolli lotili številnih tradicionalnih godb in ponavadi so na teh albumih tudi gostili tradicionalne glasbenike, na primer Huun-Huur-Tu ali Taraf de Haidouks. Če so njihovi prejšnji albumi – le s kako izjemo, kot je denimo album »Caravan«, ki je bil v celoti naravnan na tradicionalne ali iz njih izvirajoče skladbe – sopostavljali klasične in tradicionalne godbe, je njihov sveži album »Floodplain« v celoti posvečen tradicionalnemu gradivu, in sicer se zvočno giblje od Balkana prek Bližnjega Vzhoda vse tja do Severne Indije.
Floodplain ne prinaša le skladb iz geografsko ločenih območij, temveč tudi časovno raznoliko gradivo, ki pa na albumu teče konsistentno, ubrano in z navdihujočo izvedbo. Med gosti najdemo – prav v skladbi, ki jo slišite v ozadju – azerbajdžanskega mojstra Alima Kasimova in njegovo hčerko Fargano ter celoten Alimov ansambel, pa tudi Terryja Rileyja, ki igra na tamburo in Wu Mana, sicer mojstra kitajskega glasbila pipa, ki pa tokrat v roke prime električni sitar. Posebej je treba omeniti nekaj izstopov iz tradicionalnega okvira, kot je denimo sodelovanje s palestinsko elektronsko eksperimentalno zasedbo Ramallah Underground, s katero Kronosi skupaj odigrajo skladbo »Tashweesh«, ki pa spet sloni na izročilu. Kakor je tudi primer s kompleksno zaključno skladbo »... hold me, neighbor, in this storm ...«, ki jo je napisala v ZDA živeča vojvodinska skladateljica Aleksandra Vrebalov in v kateri je najti drobce srbskega kola, petja njene babice, posnetkov človeškega govorjenja in podobno.
Zvok albuma »Floodplain« je docela organski, tudi takrat, ko uporabljajo elektronske učinke. Živ in neposreden zvok prida na sugestivnosti in dojemljivosti skladb, ki vsaka zase predstavlja majhno mojstrovino, pa najsi gre za indijsko temo »Raga Mishra Bhairavi: Alap«, libanonsko »Wa Habibi«, ki jo je izvajala tudi pevska diva Fairuz, več kot 100 let staro turško »Nihavent Sirto« ali »Ya Habibi Ta'ala«, arabsko, natančneje egipčansko uspešnico iz 40. let prejšnjega stoletja.
V skupnem seštevku pa nas album, katerega koncept sloni na ideji, da področja, ki so žrtve poplav, postanejo žarišče nove ustvarjalnosti in preporoda, pelje in ziba v pestrem zvočenju in sozvočju klasičnih godal z drugimi inštrumenti. Poudariti je treba, da se člani kvarteta v nekaterih skladbah lotijo ljudskih glasbil ali pa igrajo v drugih uglasitvah, običajnih za ljudska glasbila, v etiopski skladbi »Tčw semagn hagčré« pa celo igrajo na posebej za ta album ustvarjene različice ljudskih zvočil.
Ta odmik od “klasičnih” klasičnih glasbil nam da misliti, da so Kronosi najboljši, ko so si najmanj podobni, saj v številnih skladbah ni moč ločiti njihovega doneska od gostujočih muzičistov. Kar nas pa pelje k ugotovitvi, da so na »Floodplain«, enem svojih v zadnjih letih najboljših in najbolj celovitih izdelkov, dosegli višek svojega ustvarjanja in tudi ideal umetnikov, da se zlijejo s svojim delom, da se vanj docela potopijo. Ob tako sijajni stvaritvi tudi poslušalcem ne preostane nič drugega.
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>