Sreda, 17. 6. 2009
outlaw
* The Allman Brothers Band so začeli z delom 23. marca 1969. leta v izvirni in klasični zasedbi: pevec, pisec pesmi in klaviaturist Gregg Allman, kitarista Duane Allman in Dickey Betts, basist Berry Oakley in bobnarja/tolkalca Jaimoe in Butch Trucks. Za mnoge je to edina prava postava te skupine, ki se je tragično razsula 29. oktobra 1971. leta, ko se je Duane Allman težko ponesrečil z motorjem in nekaj dni kasneje umrl. Leto za tem podobno končal Berry Oakley. Vrhunec te klasične postave predstavlja eden najboljših koncertnih albumov vseh časov, Live at Fillmore East, s posnetki z nastopov marca in junija 1971. leta. Kasneje, po smrti obeh omenjenih, je pomembno vlogo, seveda ob Greggu Allmanu, prevzel Dickey Betts. Skupina je skozi sedemdeseta in osemdeseta razpadala in se ponovno sestavljala, 1989. leta pa je izšla izvrstna pregledna zbirka Dreams, malo zatem še zelo dober povratniški album Seven Turns, kjer se je pojavil – ob prej omenjenem preživelem jedru izvirne zasedbe - takrat mladi in obetavni kitarist Warren Haynes. Zraven je bil tudi basist Allen Woody, ki je malo zatem z Warrenom Haynesom začel igrati v zasedbi Government Mule, a to je že druga, sicer dobro nam znana zgodba.
Allman Brothers Band so se dokončno vrnili na prizorišče še z dobro studijsko ploščo Shades of Two Worlds iz 1991. leta in predvsem z odlično Back Where It All Begins iz 1994. leta. Sledilo je še več koncertnih plošč, tako tistih s posnetki s takratnih koncertov, kot tistih z arhivskim gradivom iz začetka sedemdesetih let. Allman Brothers Band so delovali s polno paro, redni član je postal še basist Oteil Burbridge, malo zatem, ko je Gregg Allman – menda kar po telefonu - nenadoma in nepričakovano odslovil starega sodelavca in enega od ustanovnih članov, Dickeya Bettsa, še nečak Butcha Trucksa, kitarist Derek Trucks. Ta zasedba je začela redno in pogosto nastopati in se je kmalu uveljavila kot ena od najboljših sodobnih ameriških koncertnih skupin. Seveda ni treba posebej izpostavljati že na drugih mestih, torej v drugih oddajah na Radiu Študent, dovolj podrobno opisanih povezav skupine The Allman Brothers Band s sorodno zasedbo podobne usode, namreč, kar se smrti kitarista tiče, The Grateful Dead. Tu ni časa in prostora pogrevati vseh povezav, od vrste zasedbe: dva kitarista, klaviaturist, basist in dva bobnarja, do podobnih ustvarjalnih pristopov, tudi pogostega sodelovanja v sedemdesetih in spet sedaj, ko so od The Grateful Dead ostali le The Dead. Eno skupno značilnost pa le moramo izpostaviti: obliko koncertov obeh skupin. Nastopi so in še potekajo v dveh delih. V prvem delu krajše pesmi in skladbe v skupni dolžini kake ure. Nato drugi del z daljšimi, razprostranjenimi, tudi improviziranimi izvedbami v dolžini dveh in več ur. In še: vemo, da The Grateful Dead vseskozi, v zadnjem času celo vse pogosteje, objavljajo koncertne posnetke iz vseh svojih obdobij delovanja, The Dead pa so objavili kar vse posnetke z nastopov na turnejah iz leta 2003, 2004 ter letošnjega aprila in maja. To so v zadnjih letih začeli početi tudi The Allman Brothers Band. Vse njihove koncertne posnetke lahko dobite preko naročil z njihove spletne strani.
Warren Haynes in Derek Trucks sta očitno odločilno prispevala k ponovnemu navdušenju starih mačkov (Gregga Allmana, Jaimoeja in Butcha Trucksa) do igranja, saj njihovi nastopi v zadnjih letih prekipevajo od energije in postajajo – saj ne boste verjeli – iz leta v leto še boljši. Seveda so primerjave nesmiselne, za koga mogoče tudi bogokletne, vendar lahko najboljše koncertne posnetke iz zadnjih let - pomlajene zasedbe The Allman Brothers Band - postavljamo ob bok antologijskim iz nastopov v dvorani Fillmore East 1971. leta.
The Allman Brothers Band so se odločili, da bodo štiridesetletnico delovanja proslavili z nizom petnajstih nastopov v newyorški dvorani Beacon Theatre, ki jo lahko vzamemo kot sodobno različico dvorane Fillmore East. V minulih letih so v tej dvorani že odigrali nekaj zgodovinskih koncertov. Tokrat so k sodelovanju povabili vrsto gostov, ki pa jih na tem mestu nimamo časa naštevati. Verjetno se bomo v kaki drugi oddaji tem posnetkom, v skupni dolžini kakih petinštirideset do petdeset ur, še posvetili. Ko sem se odločal, kaj naj uvrstim v pričujočo oddajo Koncert Radia Študent, v kateri bomo počastili štiridesetletnico zasedbe, ki je torej toliko stara, kot naš radio, sem bil kajpak v zadregi iz vrste razlogov. Vemo, da The Allman Brothers Band v zadnjem času, podobno, kot so to vseskozi počeli The Grateful Dead in nato The Dead, in zelo podobno jazzovskim glasbenikom, nikoli ne odigrajo enakega koncerta. V naboru imajo na stotine lastnih in klasičnih pesmi ter skladb drugih ustvarjalcev, ki jih večkrat vzamejo le kot izhodišče za improvizacijo. Ob tem so, kot smo že rekli, njihovi nastopi dolgi po tri in več ur. Zato je bilo jasno, da bomo v Koncert Radia Študent uvrstili le izsek. Seveda izbran, poseben izsek, a kljub temu le majhen drobec tistega, kar se je dogajalo na danem koncertu.
Ker je bil tokratni marčevski niz v dvorani Beacon Theatre posvečen Duannu Allmanu, sem se odločil, da me bo pri izbiri vodil ta vidik. Vemo, da je Duane Allman 1970. leta z Ericom Claptonom - pod imenom Derek and Dominoes - posnel pesmi za klasično ploščo Layla And Other Assorted Love Songs. Na njej so, ob naslovni Layli, še klasike Anyday, Key To The Highway in Why Does Love Got To Be So Sad, ki so jih v zadnjih letih začeli pogosto izvajati na koncertih The Allman Brothers Band, pa tudi Derek Trucks in Warren Haynes, vsak s svojo zasedbo. Na omenjenem albumu je tudi izvedba Hendrixove pesmi Little Wing. Tako niti ni presenetljivo, da so The Allman Brothers Band na dva nastopa, 19. in 20. marca letos, povabili Erica Claptona in da so skupaj odigrali naštete pesmi. Zato sem se odločil, da bo tričetrturni izsek z nastopov The Allman Brothers Banda, na katerih so, v dvorani Beacon Theatre v New Yorku, slavili štiridesetletnico delovanja, niz koncertov pa posvetili davno preminulemu, a nikoli pozabljenemu bratu Duanu, prav tisti, ali vsaj del tistega, ko je z njimi igral Eric Clapton. Izbral sem drugi večer, torej 20. marec, drugi del nastopa, v katerem so The Allman Brothers Band in Eric Clapton družno odigrali Key To The Highway, Stormy Monday, Dreams, Why Does Love Got To Be So Sad, Little Wing, In Memory Of Elizabeth Reed in za dodatek Laylo. Vse skupaj v trajanju ure in četrt. Preveč za našo oddajo, zato se bomo četrturni In Memory Of Elizabeth Reed in zaključni Layli pač morali odpovedati. Stormy Monday bo simbolna vez s prej omenjeno klasično koncertno ploščo Live At Fillmore East, zgodnja pesem ali skladba Dreams Gregga Allmana pa je najprej dala naslov pregledni zbirki iz 1989. leta, v zadnjih letih pa je postala označevalna pesem, ki jo odigrajo na vsakem nastopu. Vedno v drugačni izvedbi.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>