Tokratni termín Finih umetnosti je na žalost zamudniški, saj je bila pričujoča razstava v galeriji Alkatraz na ogled zgolj kratkih devet dni in se je zaprla že v soboto. Torej ravno prav, da sem jo spodaj podpisani ogleduh ujel in jo serviral v eter Radia Študent. Avtor projekta, Goran Medjugorac, nekdaj aktivni Metelkovec, je zadnja leta vse več odsoten iz Ljubljane, prav zato pa so tudi njegove predstavitve razredčene. Okarakterizirali bi ga lahko kot slikarja, igralca, povezovalca programa, improvizatorja in še marsikaj. Med drugim za beleženje svojih podvigov deluje tudi kot fotograf ter snemalec in prav takšna sta tudi njegova zadnja dva projekta.
Medjugorac, ki je iz Slovenije demonstrativno in performativno pobegnil zaradi izgubljenega statusa kulturnega delavca, je pred dobrim letom v kabinetu Društva za domače raziskave na dvorišču za Škucem pripravil razstavo 'Ivikšn'. Ta je prikazovala dokumentacijo dolgoročne akcije, ki jo je izvajal v Londonu, kjer je delal kot ključavničar za izterjevalsko agencijo. Opravljal je umazano delo deložacije ljudi, ki niso zmogli več odplačevati svojih kreditov in tako so ostali brez ene svojih najbolj primarnih potreb. To je potreba po bivališču in lastnem domu. Tako je Medjugorac napovedal trenutno recesijo in postavil pod vprašaj stanje duha sodobnega sveta. O tem so govorile fotografije, ki so prikazovale hladne notranjščine zaplenjenih stanovanj.
Tokratni projekt pa je v osnovi potopisne narave in se subtilno sprašuje o socialni in kulturni situaciji nekega prostora. Raziskovanje Argentine je predstavljeno na kolažiranih plakatih oziroma ceradah, ki ne lovijo formalne perfekcije, jih pa lahko s pomočjo programov dosežemo pri sestavljanju fotografij v večje panoramne pejsaže. Posamezne podobe so nekako namerno nepopolno zložene ter prepletene in s tem tvorijo nadrealne učinke. To je doseganje neracionalne globine in večno poudarjanje določenih elementov. Tako razbite fotografije delujejo amorfno in kubistično, s svojo specifično ‘naredi sam’ formo pa nadgrajujejo njihovo dokumentarno naravo.
Goran Medjugorac je Argentino prikazal povsem subjektivno in dokaj emocionalno. Obdela različne spektre te razsežne dežele, ki je svoj kolaps in gospodarsko krizo že občutila ter se iz nje deloma tudi iznajdljivo izvlekla. Primeri prevzemanja zadolženih tovarn in podjetij iz strani delavcev ter splošen obrat proti drugačnim oblikam upravljanja premoženja, ki poskuša omogočiti splošno blaginjo, so še vedno zelo živi in spodbudni. A tovrstna praksa v praksi ni vselej prevladala.
Argentina, čeprav verjetno še vedno najbolje situirana in najbolj socialno orientirana južnoameriška dežela, kaže velike razpoke med sloji prebivalstva. Medjugorac na svojih fotografijah temu primerno ujame podobe slumov, velike panorame blokovskih naselij ter na drugi strani razkošne hiše z bazeni.
Iz dveh perspektiv je obdelal ulico neimenovanega mesta, ki je tudi ponoči živahna in polna neprecenljivih motivov, upodobil je živahnost in pisanost, v podtonu pa predvsem dvojno naravo videnega. Ob tem avtor nikdar ne poda jasne izjave o tem, na katero stran sam gravitira: ali živi v razkošni vili, v slumovski baraki ali nekje vmes. Kakor koli že, njegova ideološka pozicija v tem segmentu je bolj ali manj jasna, zahvaljujoč njegovim starejšim, mnogokrat socialno naravnanim projektom.
Medjugorac pa na sleherno fotografijo oziroma kolaž vključuje tudi samega sebe, saj je vselej fizično prisoten, pa čeprav le s podobami svojih nog iz ptičje perspektive. Prav ta navzočnost avtorja oziroma fotografa je tu ključna, saj z njo poudarja osebno noto projekta.
Razstava 'Na poti' tako zgolj z vizualnimi, mnogokrat dvoumnimi komentarji predstavlja osebni potopis dežele, v kateri avtor živi in deluje že polni dve leti. Odprtje razstave je pospremila tudi projekcija dokumentarnega potopisnega videa in koncert oziroma performans v Menzi pri koritu. Fotografski kolaži pa so tudi brez pripadajočih dogodkov uspeli pričarati daljno Argentino takšno, kakršna je ostala v avtorjevih očeh in je kot taka podobna vsaki drugi deželi: neverjetno pisana in željna sprememb.
Na poti je bil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>