PESTILENCE, WOLVES IN THE THRONE ROOM, 24. 6. '09; Gala hala- Metelkova mesto, Ljubljana
* Ko so kultni death metal prvaki Pestilence po dolgih petnajstih letih najavili svoj ponovni pohod na sceno, se je pojavilo vprašanje, kaj imajo fantje še za povedati na današnjem spremenjenem prizorišču. Vprašanje, ali gre pri njih za celostno aktivacijo, ki vključuje ustvarjanje novih materialov, ali zgolj za nostalgično čupanje na turneji in služenje od razprodanih prizorišč. Pestilence so se k sreči vrnili v celem paketu. Posneli so ploščo in utrdili postavo z zanesljivimi glasbeniki.
Na včerajšnjem nastopu v Gala hali na Metelkovi se je tako napovedovala brutalna veselica, ki je za predjed ponudila enega aktualnejših bandov mlajše generacije, Wolves in the Throne Room.
Ob napovedani deveti uri je bila okolica Metetlkove posejana s težkih rifov željno množico, ki je ob znatnem popivanju čakala na predstavo svojih herojev, katerih koli že. Po dolgem času je bilo potrebno v zgoščeni vrsti čakati na vstopnice, saj se je po mestu širila vest, da naj bi bil koncert razprodan. To je dejansko odvrnilo nekatere potencialne obiskovalce, kar pa se je izkazalo za pozitivno. Klub je bil namreč ravno prav napolnjen s kakšno tristo glavo množico.
Malce čez napovedano uro so prišli svojo famoznost upravičit ameriški poduhovljenci Wolves in the Throne Room. V do dobra zatemnjenem prizorišču so volkovi začeli svojo meditativno in atmosferično predstavo. Zasedba, ki slovi po posebni različici ekstremnega black metala, dopolnjenega z vplivi trendovskega emo cora in razvlečenega post rocka, je z monumentalno zvočno kuliso prepričala prisotne. Neverjetno dolge kompozicije epskih razsežnosti, repetitivne, hrupne in skoraj orkestralne pasaže so v uro trajajočem nastopu predstavile odlični vizualni in zvočni ambient. Njihova prezenca je podobna neskončni mantri. Trans nastopajočih je deloma nalezel tudi publiko. Njihova glasba je kljub neizpodbitni monotonosti vsekakor specialiteta za sladokusce, ki jih na koncertu ni manjkalo.
Po krajšem premoru, ki so ga prisotni izkoristili za dolivanje substanc v organizme, so na oder prihrumeli zvezdniki večera, Pestilence. Prenovljena ekipa, sestavljena iz odličnih glasbenikov, je začela konkretno in odločno, s komadi iz prve plošče 'Malleus Maleficarum'. Patrick Mameli, glavni komponist, frontman in nesporni vodja zasedbe, je ubral zanimivo kronološko taktiko preigravanja slogovno in zvokovno raznolikih komadov iz vseh petih plošč. Tako so nadaljevali s albumom 'Consuming Impulse' in na veliko odobravanje množice obdelali 'Testimony of the Ancients' in v malce manjši meri tudi ploščo 'Spheres'.
Koncertni pristop je bil ravno obraten kot pri njihovih predvozačih. Komunikativen in poln prekinitev. Slehernemu komadu je sledila daljša pavza in nekakšna bolj ali manj banalna pridiga frontmana, ki je v slogu »respect« spominjala na puhlice kakšne hard core zasedbe. Temperatura v Gala hali je ob njihovem nažiganju dosegla vrelišče, ljudstvo je popolnoma ponorelo in skupaj z zasedbo ustvarilo enega boljših koncertnih vzdušij, ki pritiče tovrstni godbi.
Za Pestilence je znano, da sta vsaj dva člana trenutne postave zaprisežena jazzista, kar je bilo lepo razvidno v presenetljivem intermezzu oziroma jamu basista Tonyja Choya in bobnarja Petra Wildoerja. Prav slednja sta ustvarjala neverjetno močno, rušilno podlago za nadaljnje ekshibicije obeh kitaristov. Ob sami glasbi pa se je v dvorani odvijala na videz srdita borba med publiko in dvema tehnikoma, ki sta nepopustljivo preprečevala pohode fanov na oder in nepogrešljivi stage diving. To se je nekajkrat skorajda sprevrglo v množični pretep, pri čemer je vselej pomagalo le posredovanje frontmana. Pestilence so skozi amorfna stanja in sprehod čez svojo diskografijo, kjer je bil največji poudarek na starem materialu, prišli do vrelišča in ekstaze z morda svojim največjim hitom 'Land of Tears'.
Tako so povratniki na koncertne odre dokazali, da znajo ustvariti odličen živi ambient. To je bil neverjetno surov in čvrst death metal koncert, ki ga v Ljubljani nismo videli že precej časa. Glasbeniki, ki bi verjetno rajši stali na odru kakšnega zakajenega jazz kluba kot preznojene in obnorele dvorane, so pokazali metalcem kako se streže tovrstni glasbi. Tako je band, ki je po videzu in koncertnem pristopu vse prej kot metalski, uprizoril peklensko vzdušje, nasilni in udarni nastop, ki bi ga bilo škoda zamuditi.
Pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>