Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MOS DEF: The Estatic (Downtown, 2009) (ponovitev 3. 7. '09 ob 00.30) (2887 bralcev)
Petek, 26. 6. 2009
jizah




* Dveletno snemanje nove, že četrte solo plošče gospodiča Mosa Defa je prave hiphop navdušence bolj kot ne pustilo povsem hladne in nezainteresirane. Po zadnjih dveh eskapadah enega vodilnih raperjev generacije s konca devetdesetih, ki je pomagal pri reinkarnaciji tako imenovanega novozavednega rapa, takrat zbranega okrog založbe Rawkus, namreč nihče ni pričakoval povratka k skoraj striktni hiphop formi. Ob tem pa tudi tega ne, da bi Mos Def lahko ustvaril kolikor toliko solidno ploščo. A zgodilo se je prav to. Brooklynški raper, sprva pojavljajoč se v vodah razmišljujoče, avantgardne in politično precej razgledane liričnosti, se je svojega novega albuma »The Ecstatic« lotil bolj premeteno kot svojih zadnjih dveh »nebodigatreba« plošč, in sicer hipi-rock-raperske »New Danger« iz leta 2004 ter totalnega eksperimentalnega fiaska, poosebljenega na albumu »True Magic«, datiranega v leto 2006.

Z albumom »Ecstatic« se Mos Def estetsko vrača na pot, ustavljeno leta 1999, ko je izdal kritiško in poslušalsko izjemno uspešen solistični prvenec »Black On Both Sides«, s katerim je nadaljeval stilsko usmerjenost, začeto pri svojem delu v dvojcu Black Star. Tam mu je družbo delal še Talib Kweli. V vmesnem desetletnem obdobju je Mos Def postal hollywoodski igralec, blestel je na »spoken wordih« in se osredotočal na žive nastope. Ravno zaradi spremembe osnovnega okolja ga je verjetno odneslo tudi v drugačne, bolj eksperimentalne hiphoperske smernice, iz katerih se zdaj znova obrača k pravemu, zavednemu hiphopu, česar skoraj nikomur iz garde raperjev, ki so postali igralci, na čelu z Ice Cubom, Ice-T-jem, Eminemom in še kom, ni nikoli uspelo. Mos Def je torej reinkarniran udaril v svoji stari obliki, kjer ignorira zakone sodobnega podtalja, sodobnega trendovskega in popularnega rapa, pa tudi zakone obalnega deljenja hiphopa ter hitovskega pristopa. Na vse to se zelo očitno požvižga, kar je rezultiralo v prestop iz multinacionalke Geffen k novo nastajajoči založbi »Downtown«, kjer dela družbo izvajalcem kot so Diplo, Santigold, Justice in drugim.

»The Ecstatic« poslušalcu znova ponuja vse prednosti Mos Defovega ustvarjanja, saj album z več poslušanji postaja vse boljši. Pri tem nas vse bolj nas vsrkava vase, brihtno nam razkazuje svoje spoštovanje do brooklynških ulic in hiphop kulture, razkazuje razkošje svoje verbalne gimnastike, pri resnejših tematikah pa nam izkazuje tudi svojo igrivost in nesporno artistično integriteto. Tematsko širok, razmišljujoč hiphop prihodnosti v svoja nedrja vsrkava zadostno mero balansirane energije, ki preko morda malce preveč relaksiranega in občasno urgentnega vokalnega razvrata zvito in veliko bolj odraslo ter zrelo kot prej pripoveduje svoje - z močno observacijo nabite - zgodbe. Besedilno raznolikost potrjuje z zgodbami o pomembnosti medsebojnih odnosov, o politiki, družbi, Brooklynu, miru, ljubezni, družini, bogu, siromašni mladosti ter svetlejši sedanjosti, pozitivnosti, načinu življenja ter orožju. Te zgodbe pa potujejo od povsem direktno povedanih in artikuliranih do malce bolj kompliciranih, kompleksnih, mestoma nerazločnih in nepovezanih besedil. Zgodbe večkrat predstavi v nekakšni samo parodiji in na način, da poskuša motivirati poslušalca. Njegovo sovpadanje s podlagami pa vendarle govori, da se je inštrumentalnemu delu posvetil malce bolj kot pri zadnjih dveh poskusih, a ob tem ostaja grenak priokus, da se lirično ni povsem posvetil albumu. Pozitivne točke, kljub nekaterim malce čudnim momentom, pa si pri verbalnem delu zasluži tudi izbor treh klepetačev, saj je gostovanje njegovega partnerja iz zasedbe Black Star, Taliba Kwelija, odličen opomin na delu tega dvojca, kjer Mos Def spremeni stil z albuma. Zahodnoobalna neo-soul/hiphop eksperimentatorka Georgie Anne Muldrow vlogo odigra dobro, medtem ko stari prdec Slick Rick znova dokaže, zakaj gre za verjetno najboljšega »storytellerja« v zgodovini hiphopa in poskrbi za eno najboljših hiphoperskih kompozicij tega leta.

Posebno poglavje albuma je tudi pestra izbira producentov, ki so poskrbeli za podlage na albumu. Za glavnino podlag so poskrbeli producenti iz založniške hiše Stones Throw, natančneje brata Jackson, znana po svojih raperskih imenih Oh No ter Madlib, pa tudi Georgia Anne Muldrow in pokojni J. Dilla. Poleg njih je tu še Mos Defov kolega Preservation, ki je produciral glavnino prejšnje plošče, Francoz Mr. Flash ter polovica produkcijske skupine Neptunes – Chad Hugo. Vsak je na album prinesel svoje karakteristike, tako da slišimo na albumu tako vplive turške psihedelije, vzhodnjaških zvokov, brazilskega funka, karibskih zvokov do elementov reggaeja, odbijajočih sintov, brnečega ksilofona, mutiranih trobil, raznoraznih cinematičnih zvokov, arabskih molitev ter navsezadnje tudi žvižgajočih Neptunes bobnov. Podlage torej variirajo od klubskih do reggaejaških, skupna točka pa je sozvočje podtalnega in svobodnega hiphopa, v katerega producenti dodajajo veliko število znanih samplov: od govora Malcolma X-a do Bande Black Rio, Marvina Gaya, Mary Wells, Bobbyja Hebba, Selde Bagcana, Fele Kutija, do vokalnih reinterpretacij OutKastov, Krs-Ona, Cl Smootha in drugih. Pri vsem skupaj je zanimivo, da album še vedno ne zveni kot kompilacija, morda tudi zaradi tega, ker skoraj nikjer basi in bobni niso postavljeni v ospredje, temveč glavno vlogo prevzemajo sampli.

Mos Def je ustvaril svoj drugi najboljši album, ki je manj alternativen kot prejšnja dva in bolj hiphopersko relevanten, s čimer oznanja njegov povratek na sceno. Ne gre za nikakršen glasbeni »masterpiece«, a ga Mos Def s svojo virtuoznostjo, kljub nekaj padcem, neuspelim in nadležnim poskusom petja ter celo kompoziciji, kjer rapa v španščini, uspešno pripelje do konca. Njegova nihanja, med katerimi mu ni uspelo ustvarjati konstantno dobrih albumov, čeprav besedilno deluje pametno in razmišljujoče, pa tudi tokrat rezultirajo v delno nekohezivnost, ki pa jo s svojim izzivalnim »glavo-premikajočim« hiphopom, ravno pravšnjo dolžino albuma ter z ostalimi oblikami zlahka skompenzira.

pripravlja Jizah



Komentarji
komentiraj >>