Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LEE FIELDS & THE EXPRESSIONS: My World (Truth & Soul, 2009) (ponovitev 10. 7. '09 ob 00.30) (2622 bralcev)
Petek, 3. 7. 2009
Borja



* Lee Fields še zdaleč ni novinec ali neznano ime v cirkusu soul godbe. V resnici je eden tistih povratnikov, ki so imeli precej bogate glasbene kariere že v mladosti, torej v začetku sedemdesetih let, potem so nekako poniknili in se pred nekaj leti s polnim plinom spet vrnili. Med zvezdami soul godbe takoj pomislimo na veliko bolj znanega Ala Greena (ki mu je rootsovec Questlove lani produciral „povratniški“ album Lay it Down), zaradi Filedsove založbe pa ne moremo spregledati tudi zgodbe prvega glasu revivala soula – Sharon Jones. Gospa Jones namreč sodeluje z Daptone, ki je skoraj sestrska (in nekoliko bolj profilirana) založba od Truth & Soul, torej male newyorške inštitucije, kjer je ravnokar izšel Fieldsov plošček, sicer pa je gospod v preteklosti že izdal single ali dva prav pri Daptone.

Začetek Fieldsove glasbene poti je že ničkolikokrat slišana zgodba. Kot najstnik je v Severni Karolini pel v lokalnem cerkvenem zboru, na radijskih valovih pa hlastal po zvoku takratnih r&b in soul estradnikov kot so James Brown, Temptations, Otis Redding, s poudarkom na klasičnem zvoku Mamphisa šestdesetih let. Kasneje je deloval v nekaj rasno mešanih skupinah, ki so nastopale po študentskih kampusih, do konca šestdesetih let pa se je že resno lotil petja, sodeloval je s pionirji takrat hitro razvijajočega se žanra funka, z zasedbami Kool & The Gang, Little Royal in Sammy Gordon & The Hip-Huggers. Imel je tudi nekaj na lestvicah bingljajočih singlov, njegov album Let's Talk it Over pa danes velja za pravi zbirateljski biser. Ko sta Leon Michels in Jeff Silverman leta 2004 štartala z založbo Truth & Soul, je bila ena njunih prvih prioritet, da posnameta single pravega soula. V studio sta povabila Leeja Fieldsa in nekaj glasbenikov, rezultat pa je bila mala plošča z naslovom „Do you love me“. A projekt se je v resnici šele začel. Iz tega kroga glasbenikov je nastala sedaj stalna Fieldsova zasedba The Expressions in zaradi pevčevega ponovnega vzpona (v tistem času je izdajal tudi pri založbah Desco in Daptone) se je dolgometražec skoraj pričakovalo. In štiri leta kasneje smo ga tudi dobili. My World je kompilacija dela skupine iz zadnjih štirih let, nanjo so uvrstili tudi redke single, ki so kapljali v obdobju od leta 2004.

Če se spet osredotočimo na „povratnike“ med pevci na področju afroameriških popularnih godb, bi Fieldsov glas lahko površno umestili med žamet Ala Greena in nekonvencionalen in nepredvidljiv stil Daronda, ki ga odlikuje neverjeten razpon. Fields ni niti mehak niti grob, vseeno pa nedvomno suveren in dominanten, a z občutkom. Med vokalne komade so bistro umestili tudi dva inštrumentala, ki posebej izpostavita uigranost in brezhibnost skupine The Expressions.


Inštrumentacija na plošči je precej podobna siceršnji produkciji založbe Truth & Soul, pa tudi hišne zasedbe El Michels Affair. Stil Expressionsov je veliko bolj soulovski kot funkovski, na prvi posluh ležeren, a premišljen. Ležernost dobesedno sekljajo udarne bobnarske zanke in pihalske linije, celotna zvočna slika je precej nespolirana, skoraj zapacana. Skupini tako uspe doseči dvojnost, ki je tako nujna pri soul glasbi – naivnost in sladkoba besedil in melodičnih aranžmajev na eni strani, na drugi pa zrnatost, udarnost inštrumentov in glasu z dodatkom socialne kritike. Kot pravijo sami pri založbi, je Fieldsova glasba “hkrati ostra kot žeblji in sladka kot med.”

My World je klasičen soul album, ki ne prinaša nekih svežih prijemov, kar pa od zagrizenih puritancev in zanesenjakov pri založbi Truth & Soul, ki prisegajo na zvok in prijeme preloma šestdesetih in sedemdesetih let, niti nismo pričakovali. V tistih časih se je pač delal “pravi” soul in pri newyorških “retrosodobnih” založbah se tega prekleto dobro zavedajo, še več, temu zvoku se skušajo eksplicitno čim bolj približati in so v tem smislu nedvomno “šminkerji z razlogom.” To se neposredno tudi sliši – če primerjamo Fieldsov album z že omenjenim lanskim projektom enega od kraljev soula, Ala Greena, takoj slišimo razliko. Fieldsov material ne skuša nikjer biti “lahkoten”, je bolj žmohten in zrnat. Green je sicer vedno veljal za “pridnega izvajalca”, a tudi če pustimo osebni stil petja ob strani, premore že sam bend The Expressions več staromodnega mastnega groova kot večina glasbenikov in skupin novega soula, pa naj gre za veterane ali novince.

Hkrati nas album My World spomni na ključno povezanost oziroma prepletenost soula in funka, oziroma kot bi nekateri rekli, brez soula funka itak ne bi sploh bilo. Še bolj pomembno pa je, da gre v resnici za neločljivi smernici istega fenomena – na (nesmiselno) vprašanje, kje se konča soul in začne funk (in obratno), je nemogoče odgovoriti. In nekje v tej mineštri nam svoj svet neposredno in suvereno predstavijo Lee Fields & The Expressions.

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>