Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DIRTY PROJECTORS: Bitte Orca (Domino, 2009) (ponovitev 13. 7. '09 ob 00.30) (2846 bralcev)
Ponedeljek, 6. 7. 2009
katjapr




* Pol leta po izdaji odlične plošče Animal Collective, Merriweather Post Pavilion so pri založbi Domino položili stave na sorodno drzen album newyorške zasedbe Dirty Projectors. Bitte Orca združuje zgoščeno eksperimentalno-a'capella–indie-pop–etno muziciranje brooklynskega seksteta pod umetniškim vodstvom Davea Longstretha, ki je med študijem kompozicije na Yaleu pred leti postal prvi Dirty Projector. Do danes pa se mu je - četudi le za kratek čas - pridružilo lepo število glasbenikov. Tokrat so se mu ob bok postavili bobnar Brian Mcomber in basist Nat Baldwin ter tri pojoča dekleta Amber Coffman, Angel Deradoorian in Haley Dekle, ki poprimejo tudi za samplanje, klaviature in bas.

Na valovih Radia Študent Dirty Projectors predstavljamo prvič, zato naj seznanimo s podatkom, da ima zasedba za sabo že nekaj studijskih izdaj in da se je s prejšnjim albumom Rise Above, izdanim leta 2007, dobro ugnezdila v blogersko in kritiško ozračje. Trenutno pa z Bitte Orca uspešno orje na ameriški turneji. Vzniku iz podzemlja in prestopu k večji založbi pa botruje tudi sodelovanje z Davidom Bryneom v komadu Knotty Pine na kompilaciji Dark Was The Night. Za plodno pa se je izkazal tudi nastop z Björk, za katerega je Longstreth napisal intimno vokalno kompozicijo. A Dirty Projectors plovejo še dlje. Izredno zanimiv je njihov nedavni nastop z malijskim kitaristom Ali Farka Touréje, od katerega si Longstreth tudi na albumu ''sposodi'' njegov značilni kitarski zvok.

Album Bitte Orca je dodelana, a nikakor ne lahkotna mešanica kompliciranih harmonij, večžanrskega eksperimentiranja in vokalnih meandriranj tako Longstrethovega jokajočega vokala kot tudi izjemne vokalne sekcije deklet. Obsesivni perfekcionist Longstreth je svojo zasedbo prignal do meja njenih zmožnosti, a maratonske vaje v družbi metronoma so se morale nekje poznati. Pred nami je album, ki s samim konceptom mešanja žanrov ne predstavlja nič novega, pa vendar ravno zaradi svoje izpiljenosti izstopa iz splošnega povprečja. V eksplozivno žlobudrajočem tempu, ki mu je sprva težko slediti, album dokaj prepričljivo žarči v letošnje poletje. Ponuja pravi mali sodobni glasbeni memory, saj boste lahko v njem slišali marsikaj, sploh če boste to hoteli. Od zasedb Moon River do Ratatat, vmes pa vas preseneti pop r'n'b sladkoben vokal, ki spominja na Mariah Carey. Ženska linija v komadu No intention spominja na skladbo Nude zasedbe Radiohead, v Remade Horizon pa se zdi kot da ga je napisal in odpel Devendra Banhart.

Naj omenim še, da je album - za vse, ki imate stare avtoradie in tiste, ki uživate ob dobrem starem kasetofonu - izšel tudi na kaseti. Prvi singel, Stillness is the Move je pred kratkim prispel med poslušalce in pred nas postavil laboratorijski poskus, v katerem je omenjena Mariah srečala Ali Farka Touréja, Longstreth pa bdi nad potekom. A zasedbi Dirty Projectors uspe z unikatnim stilom pripeljati album do konca tako, da kljub vsem težavnim odklonom deluje kot zaokrožena celota.

pripravila Katja Preša



Komentarji
komentiraj >>