Sobota, 18. 7. 2009
mcolner
* Zasedba Gossip, ki letos praznuje svojo desetletnico, je v prvih letih delovala dokaj podtalno in lokalno omejeno. Potem pa je pred tremi leti udarila odlična plošča 'Standing in the Way of Control', ki je v hipu prinesla mainstreamovski status. K temu je v veliki meri pripomogla razvpitost kontroverzne in feministično nastrojene pevke Beth Ditto. Ta je s svojo markantno pojavnostjo nesramežljive debeluške v medijskem smislu k temu morda pripomogla še bolj kot njihova glasba.
Beth Ditto je deklarirana lezbijka in zaprisežena feministka, ki se na javnih nastopih in v medijih rada pojavlja v spodnjem perilu in s tem neposredno in hvalevredno opozarja na toga estetska merila in lepotne ideale zahodne družbe. A kljub svojim močnim izjavam in liberalnemu nazoru se je v letih medijske izpostavljenosti izkazala kot dokaj tipična zvezdnica, ki bi dala vse za trenutek pozornosti. Gossip, če smo zlobni, ob njenih poziranjih za naslovnice različnih revij delujejo le kot stranski produkt njene fame. V tem kontekstu je na mestu vprašanje, kdaj bo ta glasbena ikona novega tisočletja prerasla skupino in odšla na samostojno pot. Že zdaj zaradi svoje pojave v veliki meri zasenči preostala, nič manj pogrešljiva člana banda, Bracea Paineja in Hannah Billie.
Prav Billie, ki je v zasedbo vstopil po drugi plošči, je s svojim bobnarskim prispevkom utrdil zvočno sliko Gossip. Ta je postala trdnejša, udarnejša in bolj plesna. Album 'Standing in the Way of Control' iz leta 2006 je tako serviral izjemno avtorsko izraznost, tako v glasbenem kot sporočilnem smislu. Odkriti feministični aktivizem je tako v konservativni Ameriki kot v Evropi dosegel svoj učinek. V kombinaciji s post punkovskimi plesnimi takti, ki v ospredje spuščajo prav prepoznavni vokal frontmanke, pa se je rodila formula za uspeh.
Po treh letih je bila na glasbeno sceno z dosti več pompa, ki pritiče njihovi novi založbi, multinacionalki Columbia, lansirana plošča 'Music for Men'. Že naslov sam izdaja, da lirika zasedbe ostaja v utečenih tirnicah bitke med spoloma. A ta je marketinško zvito zapakirana in manj očitna. Ker so se glasbeni menedžerji odločili resno tržiti artikel pod imenom Gossip, je bil na pomoč poklican tudi legendarni producent, pravi ustvarjalec hitov, Rick Rubin, ki je med snemanjem vstopil tudi v vlogo člana banda in poprijel za klaviature.
Založba je tako uredila najboljše pogoje. Člane skupine so dizajnersko oblekli, jim ponudili najboljše razmere za delo ter preko producenta dodobra izčistili zvok. Ta ni več pristno umazan in neposreden, na čase skoraj garažen, kot na predhodnici, ampak je prešel namišljeno mejo dodelanega popa. Tako glasba sicer slabše korespondira z udarniško liriko, a ta uniformnost je očitno nujna žrtev za dosego kar najširših krogov globalnega poslušalstva.
'Music for Men' vsekakor ni slaba plošča, a vendar je začela voditi skupino po poti imperativov, ki jih zahteva ranjeno kolesje glasbene industrije. Novi album se, če pustimo ob strani starejše remixe, prvič resneje in neposredno srečuje z elektronskimi poudarki, sintetiziranimi podlagami in klavirskimi dodatki, ki mnogokrat prekričijo značilni zvok basa in kitare. Prav tako je Dittin vokal studijsko dodobra obdelan in olepšan.
Kljub vsemu povedanemu pa gre tu le za detajle, medtem ko se osnovna izraznost, razen da se je rahlo umirila in upočasnila, ni bistveno spremenila. Še vedno gre za preprost, a učinkovit plesni rock, pomešan s punk, funk in novovalovskimi vplivi ter začinjen z odločnim vokalom. Nekakšen soulovsko plesni uvodnik 'Dimestone Diamond' se prelije v hit single 'Heavy Cross', ki se na svojstven način spogleduje z estetiko kakšne Cindy Lauper v funk izvedbi. Tej se Ditto približuje tudi vokalno in s tem malce izgublja svoj aktivistični podton.
Med izstopajočimi komadi se najdejo še v stari, surovejši maniri odigran 'Spare Me from the Mold', plesno diskoidni 'Long Love Distance' in 'Men in Love' ali počasni 'For Letter World', ki preseneča z očitnejšimi klavirskimi in elektronskimi dodatki. Album 'Music for Men' tako pomeni preskok v drugo glasbeno kategorijo, na neizprosno glasbeno tržišče. Povprečen poslušalec tako verjetno ne bo prepoznal radikalnih vsebinskih poudarkov ter ideologije Beth Ditto, pač pa bo kvečjemu pomigal na všečno plesno godbo. Lahko bi rekli, da je album nekako logičen korak naprej v ustvarjanju, čeprav nikakor ne dosega preproste udarnosti in neobremenjene svežine svoje predhodnice. Glasba za punce!
pripravil Miha Colnar
Komentarji
komentiraj >> Re: THE GOSSIP: Music For Men (Columbia, 2009) (ponovitev 25. 7. 09 ob 00.30)
ekka [30/08/2009]
hanah in ne bill, ženska je!
odgovori >>