Četrtek, 16. 7. 2009
Bozji_dar
No, pa smo ga le dočakali. Novi album pionirskega benda Tortoise, na katerega se je čakalo polnih pet let in ki naj bi svetu dokončno oznanil, ali je to še vedno bend, na katerega se splača računati. V tem času so bili fantje sicer precej aktivni, tako solistično kot kolektivno, saj so denimo izdali album priredb skupaj z Willom Oldhamom in antologijsko izdajo A Lazarus Taxon. Manko povsem avtorskega albuma pa je po razočarajočem It's All Around You vse puščal v negotovosti. Da gre brez dvoma za druščino vrhunskih glasbenikov, smo se lahko tisti srečneži, ki smo se znašli na Večeru v Chicagu znotraj minulega ljubljanskega jazz festivala, prepričali kar v živo, saj je del kolektiva Tortoise nastopil s projektom Powerhouse Sound in nas mnoge pustil v osuplosti. Kitarist Jeff Parker in bobnar John Herndon sta v polni formi pokazala, da nikakor nista za odmet, in če naj bi enako veljalo za avtorsko formo benda Tortoise, bi bila stvar povsem jasna. Pa je res?
Skozi vsa leta delovanja so Tortoise ostajali v sorodnem miljeju multižanrske inštrumentalne godbe - godbe, ki so jo glasbeni novinarji, posrečeno ali pač ne, poimenovali post rock. Znotraj teh razsežnosti jim je vedno uspevalo najti dovolj izraznih možnosti za nadaljevanje začrtane poti. Še več, zdi se, da so po prejšnjih dveh precej bolj medlih ploščah znova našli tisti pravi ustvarjalni potencial, ki je zaznamoval njihova zgodnejša dela še tam v devetdesetih. Po drugi strani pa Tortoise ohranjajo tudi tisti bolj neposreden in surovo agresiven zvok, ki so ga predstavili na albumu Standards. Tu imam v mislih predvsem udarni začetek Senece, oz. preneseno na aktualni album single Prepare Your Coffin in punkersko raztrgačino Yinxianghechengqi.
Člani kolektiva Tortoise se bili v vseh teh letih dejavni na številnih področjih, glasbeno precej raznolikih. Po besedah Jeffa Parkerja, kitarista zasedbe, so se v zadnjem času preko didžejanja posvečali celo plesnim godbam, kar se nenazadnje odraža tudi na novi plošči. Denimo v skorajda ambientalno tehnaški skladbi Monument Six One Thousand, ki jo usmerja klubsko sproducirani bas boben. Sprva precej eksperimentalno zastavljen material za novi album je bil deležen zavestnega koraka nazaj, ko so se člani benda odločili, da hočejo ustvariti bolj koherentno celoto. Nekaj razpuščenosti v skladbah vendarle ostaja, še posebej v uvodni razparcelirani skladbi High Class Slim Came Floatin' In.
Sicer pa so Tortoise bili vedno bend, katerega plošče se je kupovalo zaradi albumov. Ta njihova izjemna lastnost se je v novem mileniju pričela nekoliko krhati s ploščo Standards, še bolj pa se je to izpostavilo na naslednji It's All Around You, ki razen nekaj skladb nista prinesli kaj prida več. V času, ko se glasbo spet posluša v večji meri zaradi singlov, je plošča Beacons of Ancestorship kot svetla izjema, ki opozarja na dejstvo, da je studijski album še vedno sveta zadeva za vsako resno glasbeno skupino. Po dolgem času končno zopet plošča, ki jo je vredno imeti zaradi praktično vseh komadov na njej. In če se vrnemo na izhodiščno vprašanje, je stvar, vsaj za avtorja, povsem jasna. Tortoise še vedno ostajajo ustvarjalna sila, ki presega svoje glasbeno vizionarstvo in nam tukaj in zdaj zopet ponuja tisto, na kar smo v zadnjih letih z nekaj grenkobe v mislih pri njih že rahlo pozabili.
Komentarji
komentiraj >>