Michal Hvorecký

Michal Hvorecký se je rodil leta 1976 in pričel pisati pri petnajstih letih. Do zdaj je izdal tri zbirke novel in tri romane. Prva zbirka novel Močan občutek za čistočo (Silný pocit čistoty) je izšla pred desetimi leti, druga Lovci in nabiralci (Lovci & zberači) leta 2001, zadnja Pastirsko pismo (Pastiersky list) pa prejšnje leto. Njegov prvi roman Zadnji hit (Posledný hit) je izšel leta 2003, že čez eno leto pa mu je sledil roman Pliš (Plyš), ki ga bomo bolje spoznali iz odlomka v tokratni oddaji in ki je bil tudi prenešen na gledališki oder. Gledališko adaptacijo romana so izvedli v gledališčih Aréna v Bratislavi, Na Zábradlí v Pragi in Schauspielhaus v Hannovru. Zadnji roman Eskorta je izdal leta 2006. Poleg literarnih del piše Hvorecký tudi novinarske prispevke za slovaški dnevnik Sme. Prav tako je sodeloval pri organizaciji glasbenega festivala Wilsonic. Pisatelj je za svoje literarno ustvarjanje prejel več nagrad. Nekajkrat je bil nagrajen na proznem natečaju Poviedka, dvakrat pa je bil tudi nominiran za nagrado Karla Čapka, ki se od leta 1982 podeljuje za dela znanstvenofantastičnega in domišljijskega žanra.

Michala Hvoreckega označujejo za cyberpunkerja. K temu moramo dodati, da pri njem ne gre za brezpogojno navdušenje nad sodobno in futuristično tehniko. Pisatelj si privošči odstop od tega. Začetniki žanra cyberpunka so namreč večinoma videli tehniko kot novo možnost spreminjanja družbe, kot orodje, ki ga vprežeš v svoja hotenja po mili volji. Protagonisti v delih Hvoreckega pa nemalokrat čutijo prav odpor do tehnike same, ki je v rokah družbe dobila že kar grozeče poteze. V svojih razmišljanjih si Hvorecký dovoli tudi ludizem in primitivizem. Njegova dela povečini osvetljujejo popkulturo v znanstvenofantastični luči. Pisatelj ne ignorira interneta, ampak ga neumorno vključuje v svoja dela, ki so rahlo pomaknjena v prihodnost. Vendar resnično samo rahlo. Svet, ki na nas preži iz njegove proze, je bolj srhljivo podoben kot pa drugačen od tega, ki ga živimo danes. Avtorjevo premišljevanje o svetu se pogosto opira na kritično obdelavo sodobnih reklamnih ali političnih vzorcev. Za pisatelja, ki dela s takim gradivom seveda obstaja tudi nevarnost - da tudi bralec začne med branjem njegovega dela preklapljati, kot preklaplja gledalec med reklamami na zaslonu, če nekoliko parafraziramo hudomušno pripombo iz nekega internetnega foruma, kjer je govora o Hvoreckem.

Del kritike se pogosto obregne ravno ob ta aspekt pisanja Hvoreckega, češ, da je preveč komercialen. Poleg tega je bilo slišati obtožbe, da avtor načrtno montira in šokira tako, da bi ustvarjal bestsellerje. Drugi spet menijo, da je šok terapija v njegovih delih vezana na presenetljivo jasen prikaz sodobne potrošniške družbe. Sam pisatelj pa pravi, da je po njegovem mnenju najmočnejša iluzija današnjega časa prepričanje, da si najboljši izkoristek svojega življenja lahko kupimo z denarjem. Ker tega ne more razumeti, tej temi posveča prostor v literarnih delih. Tudi politiki se avtor ne izogne vedno, zato ga pogosto opredeljujejo za anarhista, na njegovo pisanje pa so se ogorčeno odzvali tudi nekateri politiki. Zgovoren je pikri aforizem iz pisateljeve zadnje zbirke novel: »Socializem je to, kako bogati učijo revne preživeti revščino.«

V svojem prvem romanu Zadnji hit Hvorecký v središče postavi junaka, ki se skuša s pomočjo gore pogrošnih romanov prikopati do orodij, vzorcev obnašanja, s katerimi bi lahko uspel v tem svetu. Problem identitete v svetu kopij je le eden od drobcev, ki se prepletajo v provokativno in nemalokrat cinično zmes, značilno za Hvoreckega, za katero je kritikom vedno znova težko reči, ali gre za kič ali pa se dotika kiča le toliko, kolikor je to v prid pripovedovalcu.

Tudi v romanu Pliš, ki je izšel pri založbi PT, Hvorecký izpostavlja vprašanje identitete. Glavni junak Irwin Mirsky dobi ime po umrlem bratu in vso mladost čuti, da je sam le nadomestek. Po drugi strani pa se je s tem rešil nečesa drugega. Ko se je rodil, je namreč zavladal trend, da starši svoje otroke poimenujejo po blagovnih znamkah in s tem pridobijo ugodnosti za otroka. Večje ugodnosti prinaša le še dogovor, po katerem se mora človek, ki mu je denimo ime Mc Donalds, predstaviti še s sloganom: »Moje ime je Mc Donalds. I'm loving it!«

Poleg vprašanja identitete se avtor v romanu ukvarja tudi z vprašanjem odvisnosti. Irwin Mirsky je namreč odvisnik prav posebne sorte - ne more odtrgati pogleda od internetne pornografije. Temu botrujejo tudi izkušnje iz otroštva. Po vrsti neuspelih poskusov se želi dokončno pozdraviti, zato odpotuje v odročne predele planeta. Za vodilo mu služijo slepe pege zemljevida mobilne telefonije. Zdi se, da zdaj mamljive lovke tehnike ne sežejo več do njega. Potem pa ga, kot nadebudnega fotografa, zopet zvabi ponudba štipendiranega bivanja v nemškem mestu City, enem izmed metropol Superevrope. Po nastanitvi je spet prikovan k računalniku, čeprav ga v domu gostijo kot perspektivnega fotografa. V mestu spozna tudi skrivnostno žensko Lino Lee, za katero se izkaže, da je v resnici popkulturna ikona mesta, urednica vplivne erotične rubrike. V času njunega srečanja mesto pogoltne tema. Vzroka blackouta nihče ne pozna, v mestu vlada vedno bolj kaotično stanje, Irwin pa ugotavlja, da mu svet brez elektrike in interneta ustreza, saj ga samo to lahko reši. V svoje naprezanje, da bi se pozdravil, vključi tudi karizmo mlade novinarke Line, njen javni nastop in agitacijo, ki vodi v danih razmerah v svojevrstno miniaturno revolucijo. Naslada se vrača z interneta - pa ne v domove, temveč na ulico. Vseeno pa tudi svet na drugi strani ekrana ni brez mask. In ko te padejo, se prižgejo luči in igralec Irwin je soočen z dejstvom, da pravzaprav ne ve, do katere mere lahko verjame realnosti. Je bilo njegovo bivanje v Cityju res le simulaker? In če je bilo, kako lahko vpliva na njegovo življenje sedaj, ko si je to ozavestil? Ena  najbolj citiranih trditev te knjige je: »Vse je bolno. In od nečesa odvisno.«