Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ni dežela za starce - teksaški triler Cormaca McCarthyja (4583 bralcev)
Torek, 21. 7. 2009
RKHV vajenci



V letošnjem letu je pri založbi Modrijan izšel McCarthyjev roman "Ni dežela za starce". Uspešnica, ki je prej kot v dveh letih zasijala še na velikih platnih in se za nazaj bere kot "Behind the scenes" svojega filmskega naslednika.
Če romana »Ni dežela za starce« še ne poznate, pa vam njegov naslov v ušesu gotovo zveni znano. Pred časom ste si namreč na velikem platnu skoraj gotovo ogledali film »No country for old men«. In naj ste takrat to vedeli ali ne; scenarij zanj sta brata Coen spisala prav po romanu Cormaca McCarthyja.

Čeprav je McCarthyju šele ekranizacija romana prinesla pravo slavo celo v Hollywoodu, pa si s filmom že prej ni bil tuj. Predelavo v scenarij, pri kateri je tudi sam sodeloval, je že pred tem doživel njegov roman »Vsi ti lepi konji«. Da pa je McCarthy na ameriški pisateljski sceni nekaj veljal še preden so po njem začeli snemati filme, pričajo naslednja dejstva: njegov prvi vestern-roman »Krvavi poldnevnik« iz leta 1969 je revija Times uvrstila na seznam stotih najboljših romanov v angleščini, nastalih med leti 1925-2005. Za »Vse te lepe konje« je prejel leta 1992 državno nagrado za književnost, vse svoje uspehe pa je leta 2007 kronal še s Pulitzerjevo nagrado za roman »Cesta«.

V letošnjem letu je založba Modrijan izdala prevod njegove »Dežele«, ki o tem, da ni za starce, sicer priča že od leta 2005 naprej, ko je izšla v angleškem izvirniku. In če ste videli filmsko različico, ki je v določenih prizorih romanu zvesta v vseh podrobnostih, vam bo branje olajšano celo toliko, da se vam ne bo treba posebej truditi z uporabo domišljije za (re)produciranje likov in okolja, v katerem ti delujejo, plot pa vam je tudi že bolj ali manj znan.

Zgodba se vrti okrog treh tipov, ki nekje sredi Teksasa, vsak po svoji poti trčijo ob aktovko polno denarja. Prvi je Llewelyn Moss. Ko se odpravi lovit antilope, aktovko po naključju najde med nekaj pari prestreljenih trupel, ki ležijo sredi puščave. Sprva v njej vidi rešitev iz svojega življenja v prikoličarskem naselju, kmalu za tem pa z njo v rokah beži, da bi se lahko vrnil nazaj, prav v zavetje svoje prikolice. Tesno za petami mu je namreč Anton Chigurh, psihopatski morilec, ki so ga šefi nekaterih od tistih trupel poslali, da najde izginuli denar. Tretji je šerif Bell, ostareli policist na čelu preiskave te puščavske skrivnosti, vmes pa se jim za kratek čas pridruži še nekaj pobesnelih Mehičanov, ki so imeli prste vmes že od samega začetka, in še en plačanec na lovu za aktovko – Carson Wells.

Res je, da je film dosledna, ampak zares dosledna adaptacija tega vesterna, v katerem samo še policaji jezdijo konje, ostali pa so presedlali na poltovornjake s 4-kolesnim pogonom. Res je, da se, tudi če za trenutek pozabimo, da je do filmske adaptacije kadar koli prišlo, roman s kratkimi, odrezanimi stavki na trenutke bere prav kot osnutek za scenarij. In najbrž je tudi res, da je bil nastanek tega scenarija in z njim zelo dobrega filma samo vprašanje časa. Zagotovo pa nam roman skozi besedilo v rokah lahko ponudi še kaj več kot film.

Na primer nepomembne malenkosti: to da ima Llewelyn brata v Kaliforniji, da ima Anton Chigurh v resnici modre oči, in da je v Teksasu še kako pomembno, katero znamko škornjev nosite. A postreže tudi s kakšno bolj opazno in vsaj na videz bolj pomembno razliko. Tak je lik šerifa Bella, ki je v romanu precej bolj izražen skozi svojo okvirno pripoved. Ta je vseskozi bolj prisotna in tesneje povezuje besedilo, iz nje pa med drugim izvemo, da so velik del Bellovega značaja spomini na tovariše, ki jih je za seboj pustil na bojišču v Franciji med drugo svetovno vojno.

Vendar če so taki scenaristični posegi lahko upravičeni s tem, da niso relevantni za film, pa je v romanu gotovo nekaj, kar bi si film želel pokazati, pa ne zmore. In sicer to, kar je McCarthyju uspelo prav z odrezavim pripovedovanjem in sosledjem enobesednih povedi. Z zavestno nerabo narekovajev v premem govoru, izpuščanjem ločil in s hitrimi prehodi med različnimi dogodki. S tem nas ujame v nerazločljiv preplet istočasnega opisovanja dogodkov, pogovorov med liki in znotraj likov. V kaos materialne okolice in čustvenih stanj vpletenih. V zmes izrečenih besed in tistih, ki ostanejo neizrečene nekje v našem grlu, pa nismo prepričani, katere so katere.

Skratka, McCarthy zares preplete vse. »Ni dežela za starce« je kriminalka in triler, vestern in grozljivka. Je knjiga v filmu in film v knjigi.

Iz dežele za ne-starce se je javljal Martin.


Komentarji
komentiraj >>