Profesor Močnik je imel spet prav: skupnost je predmoderen koncept, rezerviran zgolj za prijateljske združbe, za ljudi, ki se poznajo, kot se reče, »od prej«. Pred dnevi namreč, ko sem se po daljšem času spet preselil v veliko meščansko stanovanje, sem obstal pred mučnim nesporazumom. Ugotavljam, da bi ljudje očitno morali živeti vsak v svoji majhni garsonjeri oziroma nekakšnem enoceličnem bivalnem prostoru. Štirje mladi ljudje, s katerimi si po novem delim velikansko, kakih 200 kvadratnih metrov obilno stanovanjsko enoto, v kateri ima vsak osebek svojo enormno sobo, so sicer povsem simpatični, a spet me je izdala stara šola. Polomil sem ga že na uvodnem sestanku.
Vzgojen v duhu berlinske Wohngemeinschaft sem sostanovalki izustil zelo preprosto vprašanje: »Aha, čez poletje te ne bo tukaj, torej lahko moji gostje, ki pridejo iz tujine, uporabljajo tvoje ležišče in sobo, da ne bodo plačevali za hostle, a ne?« Kaj hujšega? Ne samo da me je dekle grdo pogledalo in v hipu zablokiralo dialog, pač pa je tudi pribilo: »Jaz svojo sobo zaklepam.« Prikril sem osuplost nad individuacijo, se na hitro korigiral, češ saj vendar veš, Miha, kje in v katerem času živiš, in se šel umirjat v kuhinjo. Tam sem najprej odprl en hladilnik, pa drugega in tretjega in videl natanko odmerjene poličke in predalčke, kjer je name že čakalo par litrov. Seveda ne par litrov piva, ampak par litrov pripadajoče ohlajene prostornine. V hipu sem šok skompenziral z ugodno ceno in lokacijo in se jel strateško ukvarjati s tistim zgodnjejesenskim večerom, ko bom v to umirjeno in prekrasno stanovanje povabil svoje ljudi, jim dal jesti in piti in navil za nas primerno muziko.
Pred leti, ko sem več predaval na fakulteti, sem imel hude probleme z radikalnostjo, in to celo z zame povsem neradikalnimi rečmi. Zadeva je po precejšnjih presenečenji v predavalnici in med izpiti kulminirala nekje sredi devetdesetih, ko je sredi noči v Flexu k meni pristopilo rahlo sivolaso majavo bitje na dveh nogah in me vprašalo, če sem jaz ta Zadnikar. Povedalo je, tisto bitje, da dela v vodstvu Tobačne tovarne in da mu je hči, moja študentka, doma povedala, kako nonšalantno sem med študijsko literaturo vključil Karla Marxa in sorodne kujone in da tega nikakor ne bo prenašalo in bo šlo do samega dekana, če bom nadaljeval s politično indoktrinacijo.
Ali da sem bolan ali pa se ne zavedam, kje in kdaj živim, je še pridodalo bitje. Bilo je v tistem razdobju, se spominjam, ko so po ulici prvič začeli razsajati kmetavzerji, s krvavimi očmi topoumno zrli v umirjeno obličje in sikali nekaj kakor: »Kaj je ti, filozof!?« Zdaj je takšnih kmetavzerjev kolikor hočeš, tudi koža je čezinčez postala podplat, a srce ne da miru in te ali one pripetljaje očitno spreminja v tekst in daje v javnost. Pravzaprav me je v ključnem razdobju še najbolje potolažil prijatelj Vinko Globokar, ko je rekel: »No, ampak prednost, da si živel tako v realnem socializmu kot v realnem kapitalizmu, to pa je precej, veš! Izkoristi jo!« In sem šel svojo pot. A kadar ne da miru srce, tedaj se zmerom rad prikrade še zlodej, in to v zelo realističnih življenjskih situacijah. Takih, ki zadevajo skupnost, ta »predmoderen koncept«.
Pred dnevi si nisem mogel kaj, da bi mladenki sredi Metelkove ne rekel nadvse vljudno in precizno, kakor znam samo jaz: »Gospodična, moram vam povedati, da ste se nocoj res izjemno dobro napravili. Imate izjemen čut za to, kaj nadeti nase!« In to je bilo vse, samo to, nič drugega. Pogled z nasprotne strani je bil grozen. Grimasa, ki jo je naredila punca, je v hipu zničila ves njen imidž, postala je neprimerno napravljena, celo grda. Jaz pa sem se počutil kot nekakšen posiljevalec ali kaj. Še huje, v trenutku sem se spomnil na domnevno situacijo, v kateri zagledam gručo razposajenih otrok v parku in z njimi priložnost za neverjetno dobro fotografijo. Ujamem prizor, nekaj sekund zatem pa skoči name truma staršev. Očetje me brcajo v glavo in ledvice, mame pa vpijejo »pedofil!« in mi praskajo oči, da si te ne bodo nikdar več drznile loviti lepoto in luč tega sveta.
Zadeva z mično napravljenim dekletom pa sploh še nima moralnega zaključka. Še bolj sem bil ob sapo, ko sem pripetljaj opisal znancu. Ta mi je šele začel pridigati. Rekel je, da sem šel čez mejo. Kakšno mejo, sem se pozanimal. Star si skoraj petdeset, torej si v drugi polovici. Ja in, v kakšni polovici misliš? Ja, v tisti polovici življenja, ko si mladenke tvoje stavke razlagajo čisto drugače. Bejžnobejž, sem ga zavrnil. Tudi če imam devetdeset let, lahko komer koli na tem svetu povem, da je dobro oblečen, tega mi ne more odvzeti nihče. Ali res? Še preden je petelin trikrat zapel, je bila spet na delu moralna policija. Točno tistega tipa kot intelektualno uniformirana drhal, ki hodi po cesti in nič hudega sluteče državljane zmerja s filozofi, le da model še ni bil tako hud kronik. Mimogrede, ste kdaj slišali, da bi kdo na cesti koga zmerjal z baskitaristom, prokuristom, snažilko ali mehanikom? Od kod zmeraj potegnejo tega filozofa? In ga pritaknejo celo človeku, ki nikdar v življenju ni študiral filozofije!?
Ja, spet so udarili. In našli mene, ki se rad pogovarjam z ljudmi od treh do stotih let starosti, še zlasti če se imam z njimi kaj pogovarjati. Spet je bilo na Metelkovi, kjer naj bi bilo jako domače in prijetno in enakostnostno. Z mlado punco si izmenjujeva pametne misli oziroma znava zaduhovičiti in ravno ko spregovorim o problemih današnje zaprte in individualizirane skupnosti in ko se lepo strinjava, spet pride mimo moralna policija. Neznanec pribije: »Ej, a nisi malo prestar zanjo?« Pa kaj imajo ljudje v glavi? Ja, profesor Močnik je imel prav – skupnost je predmoderen koncept. In glasna muzika je po lokalih naštimana zato, da ljudem ni treba mlatiti prazne slame. Kaj drugega jim najbrž v glavi sploh ni ostalo dosti.
Komentar je spisal Miha Zadnikar.
Komentarji
komentiraj >> Re: Nevarna razmerja
daphne [26/07/2009]
na knjižnih policah slovenskih ulic se še vedno v preobilju problematizira FREUD... žal dlje jim seči ni... v poklon :@)
odgovori >>