* Ko je Stephen Wilkinson alias Bibio v začetku letošnjega leta objavil svoj tretji album, se nas je mnogo spraševalo, zakaj še vedno ni podpisal pogodbe z založbo Warp records. Pravzaprav smo se o tem spraševali vsakič, ko je luč dneva ugledala kakšna njegova nova plošča. Za izraznost, ki jo je ta britanski producent v petih letih svoje glasbene kariere izoblikoval, se je namreč že na prvi posluh zdelo, da je kot nalašč za zapolnitev vrzeli, s katero se je kultni neodvisni založnik ubadal v novem tisočletju. Res so sicer angažirali nekaj danes cenjenih glasbenikov, toda vez z estetiko, ki je založbo proslavila v devetdesetih letih, je bila pretrgana - če seveda izvzamemo Squarepusherja, Boards of Canada in Autechre, še danes gonilne sile pri Warpu. S svojim četrtim albumom 'Ambivalence Avenue' se tem časovno neobremenjenim kreativcem sedaj naposled pridružuje tudi Bibio.

Podobnosti Wilkinsonove estetike s tisto z zadnje plošče Boards of Canada se ne da zgrešiti. To, da je Britanec najljubši producent kultnega škotskega dvojca in obratno, je sicer zoprno predvidljivo, vendar pa Bibio v svoji glasbi ostaja dovolj samosvoj in še zdaleč ni le še en v vrsti številnih klonov skrivnostne bratske naveze. Pravzaprav se zdi, da sta bila Boards of Canada bolj inspirirana s prvencem Bibia kot on z njuno glasbo. V svoj zadnji album sta namreč vpela več akustične folkovske topline kot kdaj koli prej, to pa je element, ki ga Wilkinson uspešno gradi že od svojega prvega albuma 'Fi' iz leta 2004. Z njim in njegovim naslednikom v letu 2006 je bil večji poudarek kot na izoblikovanosti skladb v sami atmosferi, z letošnjima albumoma pa se Bibio osredotoči na pop formo, tako skozi prizmo aranžmajev kot tudi strukture. Če je februarski 'Vignetting the Compost' še vedno dosledno sledil izraznosti iz preteklosti, Wilkinson z albumom 'Ambivalence Avenue' dokazuje, da ga zanima širok spekter muzik.

Zaprašena psihedelična folkovska retro prebiranja Wilkinson po novem razširi s sodobnimi praksami. Največkrat v formi abstraktnega instrumentalnega hiphopa, še večkrat pa ostaja nekje v neoprijemljivem prostoru, razpet med folkom, rockom, elektroniko in hiphopom. Kljub žanrski pisanosti uspešno sledi svoji prepoznavni estetiki in dvanajst skladb združi v razgiban, koherenten album. Ta sicer nekoliko zaostane, predvsem za svojim letošnjim predhodnikom, vendar pa gre kljub temu za enega lepših, pri Warpu objavljenih, albumov v zadnjih nekaj letih. Bržkone lahko tokratni večji poudarek na aktualni elektronski produkciji pripišemo vplivu novega založnika. Upati pa je, da bo ta uvidel Bibiovo prednost, ki se odpira v njegovem izvrstnem občutku za subtilno spajanje akustičnih in digitalnih zvokov.

In kaj je tisto, kar Bibiovo glasbo naredi tako zelo oldschool warpovsko? Najprej je to prijazen zvočni prostor, v katerega poslušalec lahko projicira svoje razpoloženje, nadalje pa ustvarjenje nečesa lepega iz predpostavke tragičnosti, zlomljenosti. Podobno kot to velja za tiste najvidnejše Warpovce, pa se tu tudi Bibio uspešno izogne patetiki, ki prežema sodobne melanholične muzike. Preprosto se zateče v otroško nostalgijo, v kateri skozi pastelno obarvano melodiko in kot jutranja zarja krhko ritmiko izriše zamegljene, polpozabljene spomine. Če seveda odmislimo nekatere nove skladbe, ki v se v podstati sicer napajajo iz istega vrelca, na površju pa vendarle posežejo že v klubski idiom. Dasiravno je Bibio izvrsten tudi v tem elementu, pa bi v bodoče raje slišal vnovičen zasuk k folkovsko obarvanim vižam.

pripravil Goran Kompoš