Na današnji dan začenja svoj dvodnevni obisk v Združenih državah Amerike zunanji minister Samuel Žbogar. V precej natrpanem programu pogovorov je na prvem mestu sestanek z njegovo ameriško kolegico Hillary Clinton. Poleg protokolarne izmenjave ratifikacijskih listin o medsebojni pravni pomoči in izročitvah, bo srečanje, po besedah uradne Ljubljane, namenjeno predvsem standardni evalvaciji medsebojnih odnosov. Ti so menda na vseh področjih oh in sploh, še posebno pa je obojestransko naklonjenost menda čutiti od slovenskega predsedovanja Evropski uniji naprej.
Drugo predvidljivo temo srečanja, položaj na zahodnem Balkanu, prav tako lahko opišemo kot nepogrešljivi del slovenskega zunanjepolitičnega asortimana. Kot prva republika nekdanje Jugoslavije smo postali članica Evropske unije in zveze NATO, zato smo si vedno jemali pravico do statusa najboljšega poznavalca razmer v regiji. Medtem ko se je na vsak način hotelo ubežati raznim političnim pobudam, ki so jih za pretežno krvave ostanke skupne države kovali svetovni centri moči, smo zvesto izpolnjevali pogoje za članstvo v evroatlantskih povezavah. Brez težav, z lastno samopodobo, smo se predstavljali kot najboljša učenka z območja, hkrati pa o svojih donedavnih sodržavljanih ubirali hladno retoriko poznavalcev.
Zahodni Balkan je kot novorek politične geografije zamenjal nekdanjo problematično kategorijo jugovzhodne Evrope. Potem ko so se skorajda vse evropske države socialističnega bloka že znašle pod menda varnim zavetjem NATA in Evropske unije, bi Združene države tam rade videle še ostanek držav. V njihovi doktrini predstavljajo evroatlantske povezave garancijo varnosti in miru, seveda pa tudi zagotovilo njihovega prevladujočega vpliva nad politično, ekonomsko in družbeno realnostjo. V tej luči tako postane vedno znova aktualna tudi slovenska vloga najboljše učenke.
Spomnimo se zato afere z „washinghtonsko depešo“. Pred dobrim letom in pol so mediji objavili vsebino božičnih pogovorov med predstavniki ameriške in slovenske diplomacije. Pred takratnim skorajšnjim predsedovanjem Evropski uniji je Slovenija prejela sicer diplomatsko zmuzljivo, a vseeno dovolj jasno lekcijo. State Department je poučil, kako si predstavlja ravnanje Evropske unije glede priznanja novonastajajoče države Kosovo. Reakcije na objavo dokumentov so bile silovite. Opozicija si je seveda dala duška. Borut Pahor, ki je takrat lahko samo pobožno sanjal vlogo premierja, je Janšo podučil, da bi moral drugim članicam Unije dokazati, da je Slovenija pri vodenju Unije suverena in ne podlega pritiskom ZDA. S prstom se je kazalo predvsem na Dimitrija Rupla, ki je že v preteklosti večkrat pokazal, kako voljan „transatlantik“ je. Mimogrede, nekdaj je bil veleposlanik v Washinghtonu. Ruplovanje kot način funkcioniranja takratnega zunanjega ministra je doseglo vrhunec z iskanjem grešnega kozla za odtekanje dokumentov znotraj ministrstva.
Tokrat je v vlogi zunanjega ministra Samuel Žbogar, ki je bil, spet seveda samo mimogrede omenjeno, v času afere veleposlanik v ZDA. Prisostvoval je pogovorom, ki so verjetno v že ničkolikokrat videni verziji rekonstruirali odnos najboljša učenka – učitelj. Zato velja tudi tokrat biti previden. Še posebej, če si poleg Hillary Clinton pogledamo seznam njegovih ostalih sogovornikov. Čas si bo vzel za sestanke v svetu za nacionalno varnost, sestal pa se bo tudi s svetovalcem podpredsednika Josepha Bidena za »taisto« famozno varnost. In nenazadnje, tako visoka politična figura kot je zunanji minister, bo uspela v svoj urnik zbasati še gostovanje pri predstavnikih nekaterih ameriških „think tankov“. Poglejmo si jih malo pobližje.
„Albright Group“ že s svojim imenom kaže na duhovno in tudi materialno precej konkretno materinstvo. Nekdanja zunanja ministrica v Clintonovi administraciji, Madeleine Albright, kolovodi svetovalnemu podjetju, ki naj bi gospodarskim družbam pomagalo razširiti obseg poslovanja ob hkratnem pozitivnem prispevku širši globalni skupnosti. V svoji ponudbi med drugim obljubljajo analize privatizacijskih priložnosti in svetovanje tujim investitorjem. Ne ustrašijo se niti pomoči pri usklajevanju podjetij z okoljevarstvenimi zakonodajami in podnebnimi spremembami. Obljubljajo vzpostavljanje strateških odnosov z mnenjskimi voditelji, kot uspeh pa prodajajo tudi podpiranje demokratizacije v vzhodni Evropi. Za svojo nesebično pomoč pri napadu na Srbijo je Kosovo nad Balkanom fascinirano gospo počastilo z dodelitvijo licence za mobilno telefonijo podjetju, v ozadju katerega stoji.
Težav pri iskanju ciljev ni niti pri naslednjem think tanku, ali bolje rečeno, lobističnemu združenju. „German Marshall Fund“ je bil s strani nemške vlade ustanovljen na petindvajsetletnico Marshallovega plana kot nekakšna zahvala Združenim državam za njihovo pomoč pri obnovi povojne Nemčije in pri obrambi pred kugo komunizma. A je organizacija začela živeti svoje lastno življenje in se prvenstveno ukvarja s promocijo transatlantskega sodelovanja. Fokusirani so predvsem na odnose med NATOM in Evropsko unijo, kajti po besedah njihovega ameriškega predsednika bi bili v primeru harmoničnega odnosa med Evropo in ZDA nepotrebni. Največ novih izpostav imajo prav v Vzhodni Evropi, tesno pa so povezani tudi z Robertom Zoellickom. Gospod je na predlog Georga Busha mlajšega leta 2007 zamenjal Paula Wolfowitza na čelu Svetovne banke.
Končajmo z Atlantskim svetom. Enako kot pri prejšnjih dveh združbah je tudi tu ime precej povedno. Tako kot cilji. Promovira namreč vodilno vlogo Združenih držav in zveze NATO pri reševanju svetovnih strateških vprašanj. Pomaga oblikovati soglasno ameriško politiko do Rusije, Kitajske in drugih držav ter kreira platformo ameriških interesov v balkanskih državah. Priljubljena tema so tudi Kuba, Irak, Iran in Libija. Upravni odbor sestavljajo predvsem člani republikanske stranke in nekdanji visoki obrambni uslužbenci administracije.
Krajši pretres ministrovih sogovornikov torej pokaže, da gre predvsem za zagovornike tesnejšega sodelovanja med Evropo in ZDA, kar samo po sebi ne bi bilo nič narobe, če bi šlo za enakopraven odnos. Vendar je v ozadju težnja po prevladujočem vplivu Združenih držav, predvsem skozi NATO pakt in druge nadnacionalne institucije, kot so Svetovna banka in Mednarodni finančni sklad. Sogovorniki iz nekdanjega socialističnega bloka so vedno predstavljali ubogljivega in diktatu ZDA naklonjenega poslušalca. Slovenija pri tem ni bila nikakršna izjema. Podpisala se je pod razvpito Vilnuško izjavo, ki je služila legitimaciji napada na Irak. Posledica je bila škodoželjna ameriška delitev na staro- in novo Evropo, na nepokorne in pokorne.
Kakšni bodo rezultati tokratnega obiska, se bo verjetno pokazalo šele čez čas. Ni nemogoče niti predvidevanje, da je v ozadju lobističnih pritiskov želja ZDA po umiku slovenske blokade pri približevanju Hrvaške Evropski uniji. Komentatorji sosednje države namreč že dolgo namigujejo, da bi prav ameriški pritisk utegnil končati zastoj v pogajanjih. Samuel Žbogar v očeh slovenske zmanipulirane javnosti zaradi nepopustljivosti do Hrvaške uživa skoraj nedeljeno podporo. Spor, ki je prerasel čez vse razumne mere, je zasenčil vse ostale zunanjepolitične teme. Ker je v odnosu učenec – učitelj avtoriteta poznana, bi lahko tokrat šlo tudi za taktiko korenčka in palice. Po vsem pokroviteljskem trepljanju vedno pride tudi čas, ko se učencu jasno pokaže, kdo vodi igro in kakšna so pravila.
Komentar o dvomljivih spremembah zunanje politike je napisal Tadej.
Komentarji
komentiraj >>