Nedelja, 2. 8. 2009
goran
* Enkrat, ko glasbeniki okusijo prednosti pop zvezdništva, se, vsaj navadno, ujamejo v vrtinec potrošniške logike. Pa naj bo to zato, ker se čutijo dolžni izpolnjevati pričakovanja svojih privržencev, ali pa preprosto zavoljo lakomnosti. Seveda pa obstajajo tudi izjeme. Med njimi celo take, ki znajo svoj uspeh izkoristiti v prid večje neodvisnosti in si s svojo prepoznavnostjo in statusom omogočijo popolno ustvarjalno svobodo.
Robert Wyatt sicer nikoli ni sodil v vrste pop zvezdnikov, toda kot član cenjene fusion progresivno rockovske zasedbe Soft Machine je na njihovi ameriški turneji, denimo, nastopal celo z Jimijem Hendrixom. Je eden od ustanoviteljev cantenburyske scene, iz katere je izšla kopica avantrockovskih glasbenikov, že vse od začetkov pa velja za enega vidnejših britanskih kreativcev. In čeprav že vso kariero ostaja nekako na obrobju popa in alternative, je v zgodnjih letih od blizu okusil tudi zakonitosti glasbene industrije. Zato seveda ni presenetljivo, da je priložnost ustvarjanja zunaj teh industrijskih zakonitosti, ki so mu jo v začetku leta 1981 ponudili na rimskem radiu, pograbil z obema rokama. Še toliko bolj vsled njegove velike navezanosti na Italijo.
Vse od nesreče, ko je v letu 1973 padel skozi okno iz tretjega nadstropja in postal paraliziran, je Wyatt le redko igral zunaj svojega domačega studia. Deloma je najbrž to povezano tudi z njegovim nastopom v oddaji Top Of The Pops, v kateri je producent zahteval, da sedi na navadnem stolu in ne v invalidskem vozičku, ker to naj ne bi bilo primerno za družinsko oddajo. Bržkone to še zdaleč ni bila lahka odločitev, saj je bil navajen dolgih turnej z zasedbo Soft Machine, po nesrečnem dogodku pa je svoje ustvarjanje pač omejil na majhen domač studio. Priložnost, da povsem neobremenjeno izkoristi prednosti pravega radijskega studia, je bila zato najbrž še toliko bolj mamljiva. Sicer ni znano, kako je prišel v stik z obskurnim tretjim programom nacionalnega italijanskega radia RAI, vendar pa je bila ponudba enotedenske uporabe studia očitno dovolj prepričljiva, da jo je Wyatt z veseljem sprejel.
Imel je torej dovolj časa, da se je spoznal s studijsko tehnologijo in nekaj materiala pripravil vnaprej, nekaj pa ga je nastalo tudi v povsem spontanem eksperimentiranju. V svojih solističnih albumih je vselej uporabljal širok nabor najrazličnejših inštrumentov ter zvočil in tej navadi je ostal zvest tudi tokrat. Obenem je izkoristil tudi prednosti vrhunsko opremljenega studia, zato je osem zabeleženih skladb precej bolj abstraktnih kot to sicer velja za njegovo glasbo. Zanimivo pa je, da je kljub izrazitemu eksperimentiranju s tehnologijo ohranil svojo prepoznavno estetiko, ki jo pogosto narekuje njegov takoj prepoznaven glas. Svoje ideje je preprosto razširil skozi studijsko manipuliranje, pri tem pa je bil bolj kot končni izdelek pomemben sam ustvarjalni proces. Nedvomno ga je tudi ta izkušnja privedla do ideje, da je studio začel uporabljati kot instrument, s tem pa je pomembno vplival tudi na številne, danes močno cenjene, britanske glasbene kreativce.
Danes posnetek tega Wyattovega enotedenskega radijskega eksperimentiranja označujejo kot prehod med njegovo izraznostjo iz sedemdesetih v osemdeseta leta minulega stoletja. To je bil čas, ko je vse bolj odprto izražal svoja levičarska prepričanja (včlanil se je celo v britansko komunistično stranko) in del teh je skozi osebne in politične reference vpel tudi v pričujočo radijsko seanso. Obsodil je britansko invazijo na Kitajsko, pa absurdne družbene razmere, v skladbi 'Born Again Cretin' pa se dotakne tudi takrat zelo aktualnega dogajanja okoli Nelsona Mandele. Posnetek izvrstno izpostavi širino Wyattovega glasbenega ustvarjanja, ki ga v svojih rednih studijskih albumih sicer spretno zakamuflira v bolj konvencionalno formo. Krasi ga predvsem njegov edinstven občutek za spajanje preprostih, lepih zvočnih sekvenc na eni strani in intrigantnih, pogosto bizarnih zvočnih posegov na drugi strani. Nedvomno pa ponudi odličen vpogled v Wyattovo izraznost, s katero že dobra štiri desetletja navdušuje svoje številne privržence.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>