Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zgodbe iz domačega mesta – Fotopub 2009 (2980 bralcev)
Četrtek, 30. 7. 2009
IdaH



V Novem mestu se na Festivalu dokumentarne fotografije že deveto leto krešejo znanja. Osrednji del festivala je delavnica z mednarodno udeležbo in devetimi priznanimi mentorji, ki usmerjajo enotedensko ustvarjanje fotografov na treh različnih zahtevnostnih stopnjah. Vrhunec festivalskega dogajanja bodo počastili danes, s podelitvijo nagrade Nikon. Vsak večer, od ponedeljka do sobote, pa bodo potekala predavanja in otvoritve petih osrednjih razstav, ki se jim bomo posvetili v naslednjih minutah.

Zelo pogost očitek, ki gre dokumentarni fotografiji, je njeno izrabljanje fotogeničnega vojnega okolja in naravnih katastrof, ki so prepletene s kolonialnim podtonom. Fotožurnalizem in medijski interesi na zahodu nam vsiljujejo sliko o vojni, ki se vedno povezuje z Bližnjim vzhodom; zlorabo delavskih pravic, povezano s Kitajsko in jugovzhodno Azijo, boleznimi in revščino v povezavi z Afriko in tako naprej. Snovalci tokratnega Fotopuba s programskim vodjo Chrisom de Bodom so pri petih razstavah obrnili ogledalo navznoter.

To velja tudi za rotterdamskega fotografa Otta Snoeka, ki v Jakčevem domu prikazuje svoje mesto z izjemno dobro galerijsko postavitvijo nasičenih podob mesta, ki buhtijo od multikulturalnosti in praznovanja življenja. Turško-nizozemski fotograf Ahmet Polat, ki je prav tako eden izmed mentorjev delavnice, razstavlja v nekdanjem DM-u črno-belo serijo, kjer je zabrisal razločne meje med fotografijami, posnetimi v Turčiji, in tistimi iz Holandije. Mlad bangladeški fotoreporter Munem Wasif pa slika rodno mesto v seriji Stara Dhaka – Pripadanje z debelozrnatim filmom, ki fotografijam daje videz časa in zgodovine.

V svetu, zasičenem z vizualnimi podobami, postane podoba o realnosti, ki je pogosto grozljivo kruta, le še ena izmed migetajočih medijskih slik, ki se nemudoma razblinijo. V poplavi povprečnih dokumentarnih snap-shotov [snepšotov] postanejo zgodbe nepomembne, ker nas vizualno ne presunejo. Tako lahko mirno brskamo po časopisih, ne da bi nas globoko pretresle podobe razrvanih obrazov in porušenih mest. Čeprav je temeljni del dokumentarne fotografije pričevanje o stvarnosti in pripovedovanje zgodb, ne moremo trditi, da je to njihov edini cilj. Namen je drugačen od nekega filmskega dokumentarizma ravno v specifični estetiki, ki je sposobna ujeti dih, zaustaviti pogled in, kadar gre za res kvalitetno fotografijo, pretresti duha.

Med razstavljalci je najgloblje prodrla britanska avtorica Abbie Trayler Smith, ki razstavlja v prvem nadstropju Narodnega doma. Skoraj desetletje je bila fotoreporterka na tako imenovanih »kriznih« območjih v Sudanu, Malawiju, Darfurju, Iraku ... Pri teh časopisnih naročilih je praviloma priletela na kraj dogajanja, nekaj dni fotkala do onemoglosti in se vrnila v nedrje časopisne hiše.

Leta 2006 je zapustila svoje delovno mesto in se potopila v bolj osebne projekte. Zazrla se je v domače okolje, kjer je z grozo našla 200 tisoč »izbrisanih«, ki lebdijo na ulicah Londona in drugih britanskih mest. To so zavrnjeni prosilci za politični azil, ki si zaradi smrtnih groženj ne upajo vrniti v izvorno državo. Predvsem so to državljani Konga, Iraka, Afganistana in Irana. Po večini neke vrste politični oporečniki, novinarji, aktivisti, profesorji, ki so se soočili z neposredno življenjsko ogroženostjo. Po nekaterih špekulacijah britanska vlada načrtno ignorira te prosilce in jih lovi na nemogoče birokratske zanke, ker seveda ne morejo dokazati, da so politični azilanti, ker, na primer, militantne frakcije iz vzhoda Konga ne izdajajo certifikatov o mučenju svojih ujetnikov.

A njihova situacija ni absurdna, temveč tako nečloveška, da daleč presega naše predstave. Ti ljudje so brezdomci brez papirjev, brez delovnega dovoljenja, brez možnosti za zaslužek. Spijo na ulicah, avtobusih, v telefonskih govorilnicah. Večinoma so hudo podhranjeni, saj se preživljajo z dvema do tremi funti na teden.

Trayler Smith je za namene fotografskega projekta Still Human Still Here z njimi preživela eno leto. Zgodba, ki nam jo posreduje skozi fotografijo, je vizualno pretresljiva tudi zato, ker ni dokumentirala podrobnosti njihovega preživljanja, temveč neme, centralno postavljene portrete: skrite podobe obupa, ujetosti, čakanja, brezdelja in psihične brezizhodnosti.

Obrnjenost navznoter spremlja tudi razstavo z naslovom Domovina renomirane fotoreporterke Nine Berman v galeriji Simulaker. Fotografsko zrklo je obrnila navznoter, v Ameriko. Fotografirala je z mržnjo proti zunanjemu sovragu napumpane sonarodnjake, ki so preveč ujeti v nacionalistično zanko, da bi lahko reflektirali svojo nevednost. Prikazuje podobe iz antiterorističnih orožnih vaj, kjer otroci nosijo mitraljeze in streljajo v lutke našemljene afganistanske civiliste. Občutek absurda Nina Berman stopnjuje z izjemno sterilno fotografsko estetiko, ki prikazuje realne dogodke, kakor da so zaigrani, kakor da je vse to preveč bizarno, da bi bilo lahko res.

Umetniška in dokumentarna fotografija sta pregovorno dve polji medija, ki ju obravnavamo ločeno, a dokumentarna fotografija se zelo tesno približa umetniški pri tem, da ne more prikazovati neke objektivne realnosti, temveč je avtorjev psihični odtis, ki priča o njegovi vpletenosti v zgodbo in o osebnem odnosu do subjektov na fotografiji. Razstave na Fotopubu tudi letos nadaljujejo tradicijo predstavljanja kvalitetnih fotografskih serij, ki nas pretresejo z izbrano estetiko in močnimi pripovedmi.

Po otvoritvenem cvičku Ida H.


Komentarji
komentiraj >>