Ferus Mustafov in Džambo Aguševi Brass Band, 10. 8. '09; Trnfest, KUD France Prešern, Ljubljana
Simpatični pihalski virtuoz Ferus Mustafov je tako rekoč stalnica na koncertnih sporedih KUD-a France Prešeren in več kot primerna je bila - čeprav je v KUD-u nazadnje nastopil konec junija - njegova uvrstitev na program Trnfesta. Priložnost slišati makedonskega mojstra romskega klarineta in saksofona na velikem odru se je slišala toliko bolj mamljiva, ker so kot njegov spremljevalni bend napovedani njegovi rojaki, trubaška druščina Džambo Aguševi Brass Band.
Slednji so nastali na pogorišču zasedbe Orkestar Agushevi, ki smo ga pred leti tudi lahko slišali v KUD-u. Nova, po vodji zasedbe, izjemnem trobentaču Djambu Aguševiju, poimenovana zasedba, predstavlja zanimivo kombinacijo, kar se tiče same postavitve inštrumentov. Oče in dva sinova - eden je omenjeni Djambo - igrajo trobente, medtem ko še trije glasbeniki skrbijo za ritmično podlago. Tako smo imeli priložnost slišati kar tri soliste, res pa je, da je v tej vlogi najbolj prednjačil vodja benda. Aguševi so sprva stopili na oder brez Ferusa, in če smo najprej pomislili, da bodo odigrali le kak komad in potem teatralno napovedali Ferusa, smo po tem, ko so začeli že tretji komad, dojeli, da bo Ferus figuriral bolj kot gost.
A s tem ni bilo nič narobe, nasprotno, saj je prav godilo poslušati izmenično Ferusa z nabritim Aguševi Brass Bandom ter njih same. Resnici na ljubo, začetek ni bil prav obetaven; Aguševi so začeli v srednjem tempu, komdi so pa bili prekratki, da bi v njih lahko pokazali vse, kar obvladajo. To se je kmalu spremenilo, ko se jim je na odru pridružil kralj Ferus in takoj urezal šopek več komadov. Sprva je igral na klarinet, s katerim je ustvaril omamne hitroprstne in vijugaste pasaže, ki jih je bend spretno podlagal z nabritim in žgočim igranjem. Občasno se mu je v soliranju pridružil še kak član družine Aguševi, ne le vodja benda Djambo, pač pa tudi oče in mlajši brat, ki je sicer nastopil bojazljivo in malce negotovo, a je pokazal, da za razliko od ognjevitosti svojega brata obvlada tudi bolj mehke, lirične linije.
Ferus je pozneje v roke prijel saksofon, s katerim je imenitno oponašal zvok makedonskih gajd oziroma dud. Spet so urezali venček več komadov, katerih različni ritmi so se na nam neviden znak zasukali v tretjo in četrto prestavo. Hkrati z menjavo ritmov, ki so bili vse hitrejši, se je „odprlo" prav vsem glasbenikom in slišali smo nekaj presunljivih solaž Djamba Aguševija, ki je navdušil s predirnim, razbeljenim zvokom, v katerem pa ohranja čistost in preciznost.
Po nekaj komadih je Ferus zapustil oder in Aguševi niso znali - ali hoteli? - kapitalizirati na vtisu, ki ga je na nabito in vzneseno dvorišče pustil Ferus. Spet so odigrali nekaj počasnejših viž, tudi eno z dvema vokaloma, ki pa je nekako štrlela ven oziroma ni bila tako prepričljiva kot inštrumentali. Kaže, da - čeprav izvrstni glasbeniki - Aguševi še nimajo zadostnega občutka za odrsko dinamiko. K sreči se jim je dokaj kmalu znova pridružil Ferus in vse do konca smo bili priče razturaškemu muziciranju, ki pa se je, žal, ravno na višku moralo zaključiti, saj se bila že deseta ura, ko pa morajo na trnfestovskem odru nehati s programom.
Na norenje folka se je le še enkrat prikazal Ferus s klarinetom in odigral eno bolj umirjeno skladbo, medtem ko so mu iz zaodrja parirali Aguševi. Škoda, da organizatorji niso te koncerta izjemoma začeli pol ure prej, saj bi lahko predvideli takó veliko zanimanje občinstva kot tudi pričakovano nor špil. Tako smo kljub večinoma odličnemu koncertu z nekaj sijajnimi skupinskimi trenutki ter imenitnemu ujemanju Ferusa in posamičnih solistov dobili vtis, da se je končalo ravno takrat, ko bi se moralo začeti ...
Na Ferusu in Aguševih je migal in poskakoval MarioB.