Sreda, 19. 8. 2009
goran
* Vsakdo, ki je kdaj obiskal bodisi koncert Pan Sonic bodisi Keijia Haina, bi se bržkone strinjal, da je to bila intenzivna, ekstremna glasbena izkušnja. Ali je bil njihov skupni koncert petnajstega novembra 2007 v berlinskem Volksbuhne zato dvakrat bolj intenziven, ni znano. Posnetek pač ne more reproducirati fizičnosti zvoka, ki jo kreirata tako Finca kot Japonec, toda kljub temu ponudi zanimiv vpogled v to nenavadno druženje. Če uporabimo kar Hainov pristop k poslušanju glasbe, v katerem ga bolj kot glasba zanima glasbenikov značaj, dobimo skandinavsko introvertiran dvojec na eni strani in nekonformističnega ekspresivneža na drugi strani. In če kdaj, potem se ta Hainova metoda prav tu izkaže za nadvse uspešno. Glasba namreč izvrstno reflektira karakterne predstave, ki smo si jih o treh glasbenikih ustvarili preko medijev.
Haino že skoraj štiri desetletja razbija meje ekstremnega zvočnega ustvarjanja. Njegov izraz bi najlažje umestili nekam v svobodnjaške muzike, dasiravno sam zase pravi, da se lažje identificira z rockovskim kot jazzovskim glasbenikom. Seveda pa njegova interpretacija rocka še zdaleč ne sledi kakšnim konvencijam, pač pa svoj prostor ves čas išče na glasbeni margini. Je pa na tej margini Haino nedvomno eden najvidnejših ustvarjalcev in redno beleži sodelovanja s tako velikimi glasbeniki kot so Peter Brotzmann, Thurston Moore, pa pokojni Derek Bailey, Tony Conrad in še mnoštvo mlajših, najaktualnejših zvočnih ekstremistov.
Skozi to prizmo njegovo sodelovanje z dvojcem Pan Sonic pravzaprav niti ni presenetljivo, čeprav na prvi posluh kričavi vokal in »razglašena« kitara nimata kaj dosti skupnega s Pan Sonicovo elektronsko manipulacijo. Se pa tu skriva še nekaj pomembnih detajlov, ki vendarle govorijo v prid tega sodelovanja. Keiji Haino je tudi sam vešč elektronskega procesiranja, prav tako pa Pan Sonic s svojim pristopom k ustvarjanju precej odstopata od tipičnih elektrončkarskih praks. S svojimi doma izdelanimi analognimi inštrumenti glasbo generirata v realnem času, s tem pa sta mnogo bolj prožna v smislu improvizacije. Po drugi strani lahko pod površjem sorodnosti najdemo tudi v glasbi sami. Tako Haino kot pan Sonic namreč prisegajo na humor in seveda hrup v vsem njegovem razponu.
Keiji Haino pravi, da ne mara ideje nekakšnih skupinskih sešnov. V takih impro-seansah se raje vidi v vlogi novopridruženega člana, kar sovpade z njegovo filozofijo o tem, kako občinstvo niti za trenutek ne sme podvomiti, da je morebiti izbral napačen akord. Sodeč po posnetku je Haino tokrat v bendu prevzel vlogo frontmena – pri Wireju so nekoliko šaljivo celo zapisali, da gre za novo japončevo solistično ploščo, vendar pa je to treba razumeti nekoliko širše. Pan Sonic bi naredili krivico, če bi njun vložek tukaj preprosto skrčili na nekakšno podlago ali ozadje. Najbolj dinamično dogajanje v koncertnem kontekstu namreč postavita v spektru nizkih frekvenc, teh pa uho največkrat niti ne zazna, zato gre preprosto za fizično občutenje zvoka. Na drugi strani predirljivost Hainovega glasu in kitare zareže v ušesa, zato je v posnetku Japonec pač postavljen v osrednjo vlogo. Kljub odstopanju med živim in reproduciranim zvokom pa plošček "Shall I Download A Blackhole And Offer It To You" vseeno ponudi dovolj glasbenih užitkov.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>