Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ONEIDA: Rated O (tretji cd!) (Jagjaguwar, 2009) (ponovitev 26. 8. '09 ob 00.30) (2329 bralcev)
Sreda, 19. 8. 2009
Bozji_dar




V tokratni Tolpi bumov se še tretjič in poslednjič posvečamo enemu izmed najmogočnejših albumov letošnjega leta – trojnemu albumu Rated O bruklinških posebnežev in genialcev hkrati Oneida. Da se bo album zdel še večji, kot v resnici je, je potrebno omeniti, da gre pravzaprav le za drugega izmed členov v kolosalni trilogiji Thank Your Parents, ki so jo Oneida lansirali z albumom Preteen Weaponry. Slabi dve uri glasbe zbrane na treh diskih že navzven pričata o brezkompromisnosti zasedbe, ki se je v dobrem desetletju svojega delovanja na kruti njujorški sceni naučila ločiti pleve od zrnja. Reden trojni album so si od nekdaj privoščila le večja imena glasbenega posla. V zadnjem času je bil precej odmeven, denimo, trojni album Orphans sodobnega urbanega trubadurja Toma Waitsa. S ploščo Rated O so Oneida še enkrat več suvereno zakorakali po svoji umetelno tlakovani ustvarjalni poti.

Tako samosvoj in tako prepoznaven bend se v rokovskem miljeju ne pojavi kar vsak dan. Oneida so s svojim izrazom, ki ga razvijajo že vse tja od A Place Called El Shaddai's naprej, vsakič znova dokazovali, da gre za bend z velikim ustvarjalnim potencialom, ki le redko oz. skorajda nikoli ne razočara. Nič drugače ni s tokratnim albumom, ki pa nas za razliko od prejšnjih osupne že zaradi svojih dimenzij.

Na tretjem disku nas mogočen zvočni zid električnih kitar, basa, zvokov analognih tipk, občasnega sitarja in frenetičnega divjanja po bobnih prepričljivo popelje še v zadnjo zvočno sliko albuma Rated O. Oneida nam ponujajo polno zvočno paleto, ki nas prepriča s svojo repetitivno mističnostjo. Nenadkriljiv občutek za pravilno doziranje posameznih inštrumentov je predpogoj za obstoj benda kalibra Oneida. Njim to uspeva nadvse dobro. Naravnost neverjeten občutek za gradnjo in razgradnjo skladb ustvarja kolosalne glasbene kose, ki kljub svoji dolžini ne drobencljajo na mestu, temveč se v skorajda maniri ameriških mojstrov minimalizma podajajo na razburljivo raziskovanje repetitivnih vzorcev s psihedeličnim učinkom.

Kar je najboljše pri vsemu skupaj je to, da Oneida vsej hipijadi in transu navkljub ohranjajo svojo rudimentarno rokersko bit. V skladbah je čutiti prvinsko, nepotvorjeno kitarsko ostrino in neposrednost glasbene izkušnje, ki v spontanih izbruhih kar vre iz glasbenikov. Njihovo psihotično čudaštvo in genialnost se najraje združujeta v skladbah epskih razsežnosti. Vsi tisti, ki so Oneido spoznavali prek njihovih bolj pesemsko naravnanih albumov – tu imam v mislih predvsem ploščo The Wedding izpred nekaj let – se bodo morali plošče Rated O in še posebej njenega tretjega dela lotiti precej bolj ambiciozno. Po drugi strani pa pretirane omejenosti v krogu njihovih poslušalcev tudi ni iskati. Le stežka si predstavljamo ljubitelja njihove godbe kot zamreženega pop klasicista, ki prisega le na glasbo z radijskih lestvic. Konzumacija glasbe zasedbe Oneida je pač že od samega začetka terjala svojevrstno predanost in pripravljenost na vsakršna presenečenja.

'O' iz naslova novega albuma torej ne moremo in ne smemo dojemati kot tisto najmanj želeno oceno, ki nam pravi, da zadeva ni vredna počenega groša. Če vzamemo naslov njihovega albuma dobesedno, tisti 'O' v njihovem primeru niti od daleč ne more biti Zero, niti ne more biti črka O, ki bi si jo denimo lahko razlagali kot Rated Obscure, 'O' v njihovem primeru lahko pomeni zgolj in samo Rated Oneida.


Komentarji
komentiraj >>