Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Z glasbo nad Schengen: Večer s hrvaškimi kantavtorji!!! (2957 bralcev)
Ponedeljek, 24. 8. 2009
outlaw



Z Glasbo nad Schengen: 22. 8. '09; Večer s hrvaškimi kantavtorj; Festival Sanje; Art Cafe, Mednarodni grafični likovni center, Tivoli, Ljubljana

* V soboto zvečer se je – najprej pred in nato v prostorih Art Cafeja v Tivoliju v Ljubljani, kot peti dogodek v okviru letošnjega Festivala Sanje – odvijalo predstavljanje treh pomembnejših sodobnih, mladih in prihajajočih hrvaških ustvarjalcev, ki jih po navadi poskušamo označiti kot pisce pesmi ali kantavtorje. Tudi zato je naslov dogodka Z glasbo nad Schengen: Večer s hrvaškimi kantavtorji. Pravijo pa jim tudi vodje hrvaškega glasbenega upora. Predstavili so se trije, Nikolina Romić - Nina, Ivan Vragolović in dva iz zasedbe Voland Le Mat. Okolje je bilo ustrezno idilično, svoje pa je k dramaturškim učinkom in logističnim zagatam organizatorjev primaknila mati narava.

Začelo se je namreč dvajset minut pred osmo večerno uro, še v soparnem ozračju na dvorišču ali terasi Art Cafeja z nastopom Nine in Damjana Čakmaka, ki jo je spremljal na kitari z drsnikom ali na slide kitari. Prve pol ure njunega nastopa je bilo videti tako, da smo prisotni sedeli kakih dvajset metrov stran od odra pod senčniki. To omenjam zato, ker bi – glede na okoliščine - težko govorili o tesnem stiku med nastopajočima in poslušalci. Fizična razdalja je bila še posebej kočljiva, ker je Nina prepevala intimistične pesmi o ljubezenskih zvezah in o občutkih posameznice ob ponesrečenih poskusih, hrepenenju, neizpolnjenih željah, slovesih, samoti, zamrznjenih trenutkih, prispodobah iz narave in podobnem železnem repertoarju klasičnega arhetipa kantavtorice. Kitarist je njeno razmeroma enostavno prebiranje strun po akustični kitari dopolnjeval z bolj zapletenimi zvoki svoje električne kitare, s katerimi je pletel in gradil lebdeče, zasanjano vzdušje, ki je spremljalo razpoloženja Nininih pesmi. Včasih pa je zaplaval tudi kam drugam in si občasno privoščil daljši kitarski monolog.

Po pol ure njunega nastopa se je izpolnila grozeča vremenska napoved in se je dogodil razmeroma radikalen rez v tekoči večer. Zagrmelo je in se ulilo. To je pomenilo več stvari: po eni strani je del prisotnih oddrvel s prizorišča. Po drugi strani je bilo treba pred dežjem rešiti opremo in jo preseliti v notranje prostore. Nina pa je napovedala, da bo nastop zaključila, kot si ga je zamislila. Tako smo se kake pol ure kasneje v dokaj razredčenem številu zbrali znotraj Art Cafeja. Tokrat kajpak v veliko bolj intimnem okolju, Nina pa je s še tremi pesmimi bolj ali manj rutinsko zaključila nastop.

Vtis ob prvem stiku s to skromno hrvaško ustvarjalko, ki pa jo štejejo za gonilno silo omenjenega »hrvaškega glasbenega upora«, je bil obetaven. Zvonki glas, ki ga primerjajo in navezujejo na take ustvarjalke in pevke, kot so Joan Baez, Marissa Nadler in Jadranka Stojaković, in besedila, ki te potegnejo vase in pričarajo podobe v tvoji glavi. Nina medtem končuje snemanje svojega prvega albuma in bi ga naj v kratkem objavila. Takrat bomo mnenje o njej zaokrožili.

Večer se je presenetljivo tekoče nadaljeval z nastopom Ivana Vragolovića iz Slavonskega Broda, ki je, glede na to, da ga prej nisem slišal - na moje veliko presenečenje – pel pesmi v angleščini. Zdi se mi namreč, da moraš zelo dobro obvladati jezik, v katerem pišeš pesmi, če se greš tako imenovanega kantavtorja. Če torej – kot je to pred tem počela Nina – z besedami razgaljaš in izpoješ globine svoje duše, ali kako se že reče temu. Ivan očitno meni, da je tako, da namreč angleščino dovolj obvlada. Meni osebno pa se je to, da ima besedila v angleščini, zdela kočljiva pomanjkljivost.

Tudi če sam ne bi povedal, da igra folk blues, bi to verjetno ugotovili prisotni. Kot je dodal, je tokrat igral več bluesa. Kakorkoli, če je bila Nina neke vrste tipična, da ne rečem stereotipska kantavtorica - pa to v njenem primeru nikakor ni mišljeno slabšalno -, je Ivan deloval kot rocker, ki ima bolj po naključju kot ne v rokah akustično kitaro. Njegove pesmi so sicer dobro delovale tudi v tej obliki, kar je bilo očitno všeč tudi prisotnim, saj so ga pospremili z burnim ploskanjem. Kljub temu pa se zdi, da bi mogoče še bolje delovale v električni izvedbi rock skupine. Ne preseneča, da zares vse pogosteje nastopa s spremljevalno zasedbo.

Leta 2006 je objavil prvi album z naslovom Ivan Vragolovich live – U Kinu Jadran, ki služi predvsem v predstavitvene namene. Tam lahko slišimo njegove pesmi, kako jih igra sam z akustično kitaro in ustno harmoniko, v nekaj izvedbah pa ga spremlja zasedba. Tokrat je izvajal pretežno lastne pesmi, če pa igra priredbe, pravi, so to pesmi Boba Dylana, Neila Younga, Townesa Van Zandta in podobnih. Na sobotnem večeru vplivov omenjenih treh ustvarjalcev nisem opazil. Bolj mi je kot navezava prišla na misel skupina Majke, na katere koncertu je tudi že igral kot gost. Vsekakor se bom moral za ustvarjanje celovitejšega vtisa o tem sicer nadvse hvaljenem ustvarjalcu seznaniti še s kakšnim njegovim nastopom in morebitnimi posnetki. Tokrat je bil, vsaj zame, najšibkejši člen med vsemi tremi nastopajočimi.

Najbolj sem bil navdušen nad nastopom Volanda Le Mata ali Momirja Oljaće, pevca, kitarista, pisca pesmi in vodje istoimenske sedemčlanske zasedbe Voland Le Mat. Tokrat je bil sicer z njim le klaviaturist Ivan Arnold Satyer, pa je na koncu tudi on zadoščal za dovolj bogato, vsekakor ustrezno glasbeno spremljavo. Sam Momir navaja celo vrsto najljubših ustvarjalcev, med katerimi so Nina Simone, Nick Drake, Cocteau Twins, Nick Cave, Jeff Buckley in podobni, preko Morphine do Keitha Jarretta, Milesa Davisa, Cheta Bakerja in naprej. Nekateri omenjajo tudi Dostojevskega. Meni pa je ob sobotnem poslušanju njunega nastopa prišla na misel še navezava na tako imenovane »starogradske pesmi« Zagreba, čeprav sedaj petintridesetletni Momir Oljaća prihaja iz Istre. V kratkem, če že ni, bo izšel njihov prvenec. V tokratnem, dobre pol ure dolgem nastopu smo ga slišali res le za vzorec. Vendar dovolj, da si ga zaželimo za celovečerni nastop s skupino. Še posebej, ker ga je v soboto zvečer slišala zares le peščica Ljubljančanov.

To so bili trije od hvaljenih predstavnikov »hrvaškega glasbenega upora«. Še nekateri, ki jih naštevajo, so Mika Male, Olovni ples, Izae, Adam ali Bebe na vole, Luka Tomas in Luka Belani. Skratka, dovolj dela za Roka Zavrtanika in Festival Sanje v bodoče.

pripravil Milko Poštrak


Komentarji
komentiraj >>