V prestolnici se je 21. avgusta pričel 12. mednarodni festival MLADI LEVI - s tematsko označbo "Moja ulica".

Uvodno recenzentsko rjovenje bo tokrat namenjeno otvoritveni predstavi EMPIRE (Art & Politics) skupine Superamas in novonastalemu re-produktu Vie Negative KUPEC Z ŽILICO v izvedbi Katarine Stegnar.

V prestolnici se je 21. avgusta pričel 12. mednarodni festival MLADI LEVI - s tematsko označbo "Moja ulica".  Uvodno recenzentsko rjovenje bo tokrat namenjeno otvoritveni predstavi EMPIRE (Art & Politics) skupine Superamas in novonastalemu re-produktu Vie Negative KUPEC Z ŽILICO v izvedbi Katarine Stegnar.

Festivalski običaji že nekaj let poleg programa predstav narekujejo tudi konkretne inkorporacije v samo žarišče vsakdana. Letošnji projekt ProstoRož09_Ulica, v konceptu Maše Cvetko in Alenke Korenjak, je razdeljen na raznolike tematske postojanke, ki v bližini Stare elektrarne privabljajo v svoje aktivnosti vse možne generacije. Tako se lahko med drugim v prostornini parkirnega prostora okrepčate v Zajtrkovalnici, preizkusite v balinanju ali pa se sprostitveno odklopite v Dnevni sobi in Spalni plaži. Poseg v javno sfero je s strani organizatorjev predvsem v opombo na siceršnjo urbano mrtvilo v dotični mestni četrti. 

Otvoritvene predstave Mladih levov načeloma veljajo širšemu občinstvu dovzetne in najbolj atraktivne v okviru festivalskega programa. Letošnji izbor Empire (Art & Politic) v izvedbi francosko-avstrijske skupine Superamas je zadostil predvsem prvemu kriteriju. Čeprav je dramaturška shema predstave neoporečna v usmerjanju gledalčevega pogleda in odrske simbolne manipulacije, pa postavitev operira s celo vrsto že izčrpanih, predvidljivih in, bodimo realni, od marsikoga že naveličanih estetskih pristopov. Ti v metodah prisiljenih simulacij, manipuliranja s sodobno tehnologijo in neslanimi komentiranji vse prevečkrat izgubljajo občutek za temeljito poantiranje.  

Empire se izhodiščno opira na zgodovinski motiv katastrofalne bitke pri Aspernu leta 1809, ki je slavila dvojne zmagovalce – francoske in avstrijske -, medtem ko cesarstvo Napoleona vzporeja s sodobno družbo (kvazi)demokracije in kapitalizma. Tokratna ilustracija obsedenega stanja je podana z za tisti čas značilnim kostumskim, gestualnim in bojevniškim znakovnim sistemom. Uvodni prikaz skic sosledja bitke - spremljevalno ali centralno prežete s sprevrženim umom, nebrzdano uničevalno slo, seksualnim razvratom in moralno hladnokrvnostjo - je namerno pretiran v teatraličnosti in  karikiranju situacij.

Nenadna prekinitev iluzije oziroma fizični vdor režiserja te igre v igri, tok dogajanja premesti v čas trenutne »odrske realnosti«; to pa je moment, kjer predstava začenja dobivati sodobno večplastno formo, nekakšno scensko enolončnico performansa, videa, instalacij, snemanja in popularnega dokumentiranja, katerim je skupna uprizoritvena podstava banketno druženje politikov in umetnikov, ki občujejo po strogim nadzorom snemalne kamere. Žanra njihovih medsebojnih dialogov pa najbrž ni potrebno posebej predstavljati.

Pozicija moči in ugleda je še od Napoleonskih časov ostala imanentna z narcisoidno regulacijo usmerjanja premoženja, spolne sle in naklonjenosti do ljudstva, aktualne vloge pa so se konkretizirale zlasti v okrožje politike, ki slavoloke zmage zdaj, med drugim, locirajo v bedne in predvsem moralno izprijene forme banketnega srečanja.

Očitek otopelosti do kriznih globalnih situacij – terorizma, spolne diskriminatornosti ali pa kratenja osnovnih človeških pravic –, ki je sugeriran skozi popkulturne in množične efekte, postaja sam sebi parodija; ta trajajoča parodija pa pri gledalcu ne preseže nivoja všečne gledljivosti in posledično obstane točno tam – med sicer zanimivo idejo in spodletelo realizacijo. Prehod od spektakularnega ognjemeta do bombnega rešetanja neba je res lahko grozljivo kratek in učinek njunega »občudovanja« srhljivo podoben, a to je v kolektivno vest že lep čas temeljito zasidrano.

Kupec z žilico spada v projekt Via Nova, ki je bil naznanjen že leta 2002, ob ustanovitvi Via Negative. Motivi novih performansov bodo izhajali iz vseh osmih predhodnih predstav in bodo s ponovno obuditvijo razširili in dodali nove, še bolj aktualne kontekste.

Samostojni performans Katarine Stegnar se izpeljuje z bazičnimi iztočnicami iz predstave Incasso, ki je izhajala iz motiva smrtnega greha pohlep. Ciljno vprašanje, ki si ga nastopajoča zastavi na samem začetku, je zmuzljivo razmerje med gledalcem in igralcem. Ali konkretneje: »Ali je gledalec s tem, ko kupi vstopnico za predstavo, že tudi kupec umetniškega dela?«

Strategija dogodka je v osnovi torej identična prvotnemu principu dražbe iz Incassa, kjer se potencialni kupci iz občinstva pogojujejo za nakup bankovca, markiranega s svežo krvjo performarke. Avtopropagiranje avtoričine lastne zmogljivosti, poudarjanje kredibilnosti in iskrivost ideje dotičnega koncepta so tisti parametri ponudbe, ki naj bi spodbudili kupce, da posežejo po visokoletečih zneskih, pri tem pa simbolično in posredno postanejo tudi »meceni sodobne umetnosti«. 

Med genialnostjo in puhlostjo umeščen ready made v obliki krvavega bankovca - ki v nizanju zaporednih predstav tako rekoč postaja svojevrstna manufakturna obrt – pa tokrat doživi nesluteno transformacijo. Ponudba, ki doseže določeno višino zneska, kupcu nastavi nujo po dodatni presoji: kri (edini in ključni faktor, zaradi katerega je ta t. i. artefakt unikaten in se približa konkretni vrednostni sodbi) se s strani performarke nepreklicno odstrani, izbriše in pri tem razvrednoti esencialno umetniško substanco. Bankovec se zvrne nazaj na prvotno vsakdanjost, sočasno pa dodatno potencira »genialno praznost« ready made-a, ki ga performerka z gesto očiščenja umesti v novo pozicijo in kontekst samovoljnega spreminjanja umetniškega izdelka, ki zmore v hipu izginiti, a še vedno zaradi lastne zgodovine ostati »umetniško relevanten«. Ostane torej le še spominska sled krvi, ne pa rezultat konkretne akcije.

Prispodobni preklic izhodiščne dragocenosti artefakta provocira potencialnega kupca, hkrati pa navrže poredno idejo, ki bi morda lahko, kdo ve, zmogla z nekaj tehtnega premisleka oblikovati trajni vzorec za demontiranje katerekoli odrske postavitve na višku njene dogajalne napetosti. Kam gre torej vrednost objekta, ko se njegov atribut zbriše, ko kot predhodni absolut mine in ostane le spomin? V zapisano metodo pronicljive provokacije ali razvajeno muhavost sodobne umetnosti?

Festivalski prispevek je prispevala Zala Dobovšek.