Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZEL: Amateria (Samozaložba, 2009) (ponovitev 1.9. '09 ob 00.30) (3996 bralcev)
Torek, 25. 8. 2009
goran



*Pred dobrim letom in pol smo v roke dobili zanimiv plošček z elektronskimi posnetki, ki ga je v samozaložbi pod psevdonimom Zel objavil Željko Lednik. Sicer je šlo za solistični prvenec, vendar pa smo avtorja v navezi s Sandijem Tasičem pred tem že slišali v navezi Orton. Dvojec je na svojih prvih dveh koncertih takrat pritegnil precejšnjo pozornost domačih ljubiteljev naprednih zvočnosti, ki so v njuni glasbi prepoznali na slovenski sceni spregledane vsebine.

Na eni strani je bilo to očitno spogledovanje z retro elektronskimi izrazi, med katerimi velja izpostaviti predvsem krautrock, na drugem koncu pa sta navdih črpala tudi v nekaterih sodobnejših odvodih. Nastal je zanimiv, predvsem pa radikalen, hrupen skupek analognih zvokov, premešanih z instinktivnimi, včasih pa tudi v naprej določenimi posegi. Od takrat smo zabeležili le še kopico njunih koncertov, razlog za tako redko vijačenje v živo pa lahko poiščemo predvsem v dejstvu, da se dvojec nerad ponavlja. Pred nedavnim je Željko povil tudi svoj prvi solistični koncert, ob predstavitvi svojega prvenca 'Way from everyday' pa nam je zaupal, da izid pričakuje tudi prvi Ortonov album. Ker se njegov izid zaenkrat še vedno izmika, to praznino sedaj zapolnjuje nov Zelov plošček 'Amateria'.

Glasba deloma sledi smernicam, ki jih je Lednik postavil s solističnim prvencem, deloma pa se napaja tudi v estetiki dvojca Orton. A ne gre le za nedomišljeno ponavljanje. Nove skladbe razkrivajo avtorjevo raziskovanje bolj konvencionalne komponirane oblike, dasiravno se te ponovno loti skozi eksperimentiranje. A zasuk je vseeno velik. Prvenec je bil pravzaprav zbirka sedemindvajsetih ekstraktov iz posnetkov dolgih studijskih eksperimentiranj, nov album pa obeležuje devet daljših, izoblikovanih skladb. Podobnost med obema ploščkoma najbrž lahko iščemo predvsem skozi prizmo nabora zvokov, ki pa z novim albumom postaja še nekoliko obsežnejši. V ospredju je sicer še vedno patina analognih inštrumentov, v nekaj sekvencah se pojavi tudi sampler, ali pa morda konkretna manipulacija z magnetofonskim trakom. Vsekakor ta poseg izvrstno oplemeniti, oziroma nadgradi Zelovo izraznost, ki tu poudarek išče predvsem v eksperimentiranju z zvoki in manj s formo samo. Hladno, trdo in zgoščeno zvočenje ne skriva Lednikovih simpatij do nemških elektronskih pionirjev iz sedemdesetih let minulega stoletja, z nekaj zvočno lažjimi kosi pa reflektira tudi svoj interes za sodobnejše prakse.

Stilska pisanost novega Lednikovega albuma torej lucidno razkriva njegove glasbene preference. Poleg številnih krautrockerjev je to še zasedba Pink Floyd, pa tudi sodobnejši elektrončkarji tipa Plastikman, Mu-ziq, Monolake ali pa Oren Ambarchi. Artikulacija razpeta med živčnim, hrupnim zeljarskim prebiranjem, ambientalnimi pejsaži in post-techno minimalizmi ima v kontekstu albuma svojo prednost, pa tudi svojo slabost. Velik plus je vsekakor dinamika albuma, vendar pa na drugi strani zaradi tega nekoliko trpita njegova koherentnost in osredotočenost. Ob izmenjevanju kontrastnih vsebin je namreč težko poiskati neko trdno oporo, ki bi poslušalca posrkala v svoj zvočni tok. A po drugi strani nekaj te opore ponudi že dolžina tistih daljših skladb, res pa je tudi, da glasba bolj kot v ugajanju, svojo priložnost išče v intrigiranju. Nenazadnje je pohvale vredno tudi dejstvo, da Lednik ne potvarja že obstoječih vsebin, pač pa le-te namešča v neko svojo formo, kjer si odpre širok prostor za eksperiment tako skozi prizmo zvoka samega kot tudi strukture skladb vpetih v kompozicijo in improvizacijo. Manjši minus morda pripišemo le mestoma preveč retro zazrtemu zvoku, vendar pa je ta v veliki meri posledica nabora analognih inštrumentov. Bržkone pa si v prihodnosti, ko Lednik osvoji ves njihov potencial, lahko obetamo še zanimivejših vsebin.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: ZEL: Amateria (Samozaložba, 2009) (ponovitev 1.9. 09 ob 00.30)
bojan [29/08/2009]

Najprej bi pohvalil avtorja oddaje, Zel si je po mojem mnenju res zaslužil tako izčrpno TB. Hkrati pa ima ta tolpa tudi malce grenak priokus. Da spomnim, Zel je svoj koncertni krst doživel na letošnji Sajeti in TB bi gotovo dobila še dodatno težo, če bi bila predvajana pred njegovim premiernim nastopom. Žal ne vem, zakaj je nastal ta skoraj enomesečni zamik, še posebej pa me čudi, da se je to zgodilo v mediju, ki podpira mlade, inovativne glasbene ustvarjalce ( sicer vsaka čast komisiji letošnjega RŠ Maratona, ker je med njihovimi izbranci tudi izredno obetavni Radical Improvisation Duet, prav tako nastopajoč tudi na letošnji ediciji Sajete) in jim nudi možnost za začetno afirmacijo v tem njim ne najbolj naklonjenem prostoru in času.
odgovori >>