Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MIKA VAINIO: Black Telephone Of Matter (Touch, 2009) (ponovitev 8.9. '09 ob 00.30) (2659 bralcev)
Torek, 1. 9. 2009
goran




* V tem, pa tudi v nekaterih drugih terminih na tej frekvenci, je prostor večkrat odmerjen enim in istim ustvarjalcem. To lahko deloma pripišemo subjektivnim preferencam, deloma širši izpostavljenosti teh posameznikov, v največji meri pa je merilo kakopak zanimivost njihovega početja. Največkrat so to glasbeniki, ki bodisi krojijo trende ali pa jim sledijo in jih nadgradijo z močno osebno noto. Za Mika Vainia najbrž tega, da se trudi oblikovati smernice elektronski glasbi, ne bi mogli trditi. Prej se zdi, da ga vodi le njegova fascinacija nad zvokom in možnostmi, ki jih ta odpira tudi v kontekstu kompozicije. Dejstvo, da s svojo glasbo mimogrede kroji še trende, pa je pač le potrditev zanimivosti njegovega ustvarjanja tudi za širši krog tistih bolj svobodomiselnih glasbenikov.

S svojim kolegom Ilpom Väisänenom Vainio v navezi Pan Sonic že petnajst let stoji na čelu elektronske glasbe. Dvojec je s svojo estetiko sprejemljiv – če že ne zanimiv – tudi za proti sredini nagibajoče se poslušalstvo, v svojih številnih solističnih odvodih pa Vainio nagovarja predvsem tisto bolj prožno uho. Dasiravno to ni pravilo. Vainio se po finsko prav nič ne obremenjuje, bognedaj omejuje, zato je njegova glasba tudi pod smerokazi posameznih psevdonimov pogosto deležna povsem nepričakovanih zasukov. Po minimalistično se loteva širokega spektra muzik, ki seže od post-techna do hrupnih odvodov in avantgardnih abstrakcij. Odkar je nastanjen v Berlinu, ga vse pogosteje slišimo v navezah z žanrsko najrazličnejšimi glasbeniki, katerih skupna točka je največkrat le odprtost do novih zvokov in idej. Tako je Vainio z argentinskim pihalcem Luciom Capecejem letos denimo že povil ploščo ’Trahnie’, pod svojim najbolj prepoznavnim psevdonimom Ø (nič) pa tudi v minulem letu enega najlepših elektronskih albumov ’Oleva’.

Albumu ’Black Telephone Of Matter’ ne moremo prilepiti oznake »lep«. Vsaj ne v konvencionalnem razumevanju tega pridevnika v kontekstu glasbe. Je pa album gotovo eden letos intrigantnejših glasbenih dosežkov struje, ki zapolnjuje – sicer vedno manjšo – vrzel med popularnimi in avantgardnimi elektronskimi muzikami. Glavno vodilo razgibane nove plošče je težko opredeljivo. Je to kolažiranje? Lepljenje konkretnih zvokov? Manipulacija terenskih in umetno generiranih zvokov? Najbrž vse to in še več. Gre preprosto za zvočni ekshibicionizem ustvarjalca, ki ga zanimajo ekstremi, zapakirani v navdahnjeno raziskovanje mnogoterih zvokov in prevpraševanje ekspresivne vrednosti posameznega zvoka. In tišine. V dinamičnem zvočnem toku si pot utirajo brnenje, ki izgori v distorziji, zvočne sinusoide presežne antenske temperature, prepoznavne pan sonicovske basovske sekvence in še mnoštvo praviloma akuzmatičnih zvokov. Vainio se tokrat povsem izogne konvencionalnim ritmom in zvočno dogajanje vpne v abstraktno sosledje.

Ta od poslušalca terja zbranost, vendar pa Vainiova neobremenjenost in lahkotnost poigravanja z zvokom izničita potencialno napornost. Finec dogajanje mestoma sicer pripelje že na rob absurda – ko se zvok pretrga in zazija praznina -, kar bo najbrž nekoliko težji zalogaj za privržence Pan Sonic. Vendar pa tistim, ki bolje poznajo njegovo solistično delo, to precej radikalno početje ne bi smelo povzročati napadov tesnobe. Ob večkratnem poslušanju bi album nemara lahko okarakterizirali celo s pridevnikom ’lep’.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>