Kdo ima poškodovane čevlje? je četrti projekt skupine ljubiteljskih performerjev Bitnamuun. Plesno gibalno predstavo, ki je nastala pod mentorsko motivacijo Jane Menger in Borisa Kosa ter v produkciji Ponora, smo si po junijski premieri lahko prejšnji teden ponovno ogledali v Plesnem Teatru Ljubljana.

Začetki intenzivnejšega sodelovanja skupine segajo v leto 2006, ko je nastala njihova prva predstava Igrišče, leto kasneje pa se je kolektiv mladih plesnih entuziastov že formiral kot samostojna in neodvisna ustvarjalna skupnost. Centralno vodilo Bitnamuuna je raziskovanje gibalnega dialoga med člani, ki ga vzporedno dopolnjujejo še s kreativnim odnosom do izmenjajočih plesnih mentorjev in njihovih avtorskih poetik. S skupino so v okviru mentorskega in izobraževalnega doprinosa sodelovali uveljavljeni slovenski plesalci, med njimi: Jana Menger, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Branko Potočan, Igor Sviderski in Dušan Teropšič.

Mladostna zavzetost in drzna sporočilnost je zaznamovala že predhodno plesno produkcijo Oh Janez, roza barva je za Barbike, ki je zažugala kot smela kritika na togo uniformiranost in miselno ukleščenost sodobne družbe, ki  pojave individualnih drž (tako na intimni kot javni ravni) vztrajno spodrezuje, včasih neposredno, še večkrat pa preko manipulativnih »vzgojnih« manevrov.

Aktualna gibalno plesna predstava Kdo ima poškodovane čevlje? vsebinski material črpa iz dela »Potopljeni in rešeni« Prima Levija. Že samo izhodišče  tematike holokavstva in taboriščnih travm napoveduje ostrino sporočilnosti in izvedbenega konteksta. Skupina mladih plesalcev (Matic Bobnar, Alja Bulič, Tanja Cirman, Nina Djekić, Katja Florjanc, Urša Kanjir, Bernarda Kristan, Urša Sterle, Ines Šimunić, Andreja Vezovnik in Miha Vlaj) se je z vso etično resnostjo in ustvarjalnim zanosom lotila družbenokritičnega motiva posameznika v razmerju do oblasti, psihofizičnega nasilja besne večine nad drugačemislečimi in temu sočasne bivanjske ranljivosti. Metaforo biti sezut pa spretno izenačila z biti sesut.

Potem ko se plesalci postopoma izluščijo iz mimikrijske zasede med bosonogim občinstvom, se odločno premestijo na oder, kjer od prvega vdiha pa do zadnjega giba izsevajo pristno kolektivno sinergijo. Odlika predstave je predvsem v tem, da glede na dano literarno referenco ni prisiljeno ilustrativna, še manj moralno vzgojna ali prežvečeno dokumentarna, ampak kot prioriteto postavlja funkcionalno preklapljanje tesnobnih atmosfer, ki puščajo sledi močnega tako razumskega kot čustvenega efekta – na družbeni ali pa povsem zasebni sferi.

Vzpostavitev pravega ravnovesja med grenkim podtekstom nenehnega poniževalnega trpinčenja in svobodno gledalčevo interpretacijo prepreči nastanek morebitne neučinkovite ali enoznačne moralke. Pojma prezrtosti in depriviligiranosti pa potrebujeta le hip, da pri opazovalcu sprožita še kakšno bolj »realno in zelo bližnjo«  tematsko vzporednico.  Prav zato se zdi, da se na koncu prizorov namesto ene pike »izplešejo« tri ...

Predstava kljub številnim agresivnim pasusom, hladnokrvnim strumnim topotanjem, bodičastim pogledom in svojeglavim karakterjem v fizični zagnanosti razkriva predvsem krhkost človeške telesa in papirnatost duha, kadar se nanj zgrne surova brezobzirnost večine, pa naj bo to nacistična drhal ali pa sosedska skupnost.

Aluzije razčlovečenja na momente potonejo v brezskrbno lahkost spanja in sanj, v neulovljiv delirij male smrti, ki je za Žrtev edini transcendentalni odvod v udobje hrepenenja, upanja in optimizma. Sklepni (odrešilni) izstop iz krute igre pa je pričakovano zahrbten, čakajoča prostost samo navidezna, podoba preostalega življenja pa ožigosana do mozga.

Naj se drzna ustvarjalnost in jasna stališča mladih potencialov obdržijo kar najdlje. Saj se včasih nehote zazdi, da so ponekod drugje nepreklicno poniknila v varnost pretirane abstrakcije in nepreglednost postmodernističnih kapric.

Pred vhodom v dvorano je svoje allstarke pustila Zala Dobovšek.