V dveh prostorskih mehanskih inštalacijah Jonathana Schipperja, ki jih je zgradil v sodelovanju z Amelio Biewald in postavil v galeriji Kapelica, začutimo zloveščo slutnjo, s katero je nasičen Hitchcokov triler Ptice iz leta 63'. Drevo polno črnih vran in nebo z gosto jato viharnic napoveduje nemilo usodo, ki se izraža s pradavnim strahom pred to mitsko situacijo. To ni bojazen pred neposredno fizično ogroženostjo, temveč groza pred slutnjo smrti, pred nečem neoprijemljivim, neobvladljivim in temačnim.
Schipper večinoma razstavlja v New Yorku. Med drugim je leta 2006 svoje delo predstavil tudi na odmevnem Armory Showu. Njegove najbolj znane poetične mehanske naprave pa simulirajo upočasnjeno gibanje razbijanja steklenice, skodelice ali avtomobila. Lahko bi rekli, da je v njegovih delih pogosto prisotna poetična dimenzija uničevanja, destruktivnosti. Umeščamo ga v zvrst medijske umetnosti, ki jo imenujemo Device Art. Umetniki z njo že dva desetletja preverjajo odnose med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Posvečeno pa ji je mnogo samostojnih festivalov in razstavnih programov.
V oktobru bo zagrebški kuratorski kolektiv Kontejner že peto leto zapored priredil festival Device Art, pri katerem bo tudi letos sodelovala Galerija Kapelica. Device artu je bil posvečen tudi velik del razstavnega programa Ars Electronice, ki se zaključuje prav danes. Na istem festivalu pa smo lani lahko videli tudi eno od tokrat razstavljenih inštalacij.
Mehanične funkcije inštalacije pri Schipperju služijo kot osrednji pripovedni segment umetniškega dela. To je opazno tako pri robotizirani inštalaciji Fuck me now or lose me forever, kakor tudi pri drugi s naslovom Firebird. V obeh delih sta avtorja reinterpretirala simbole ameriškega nacionalnega ponosa. Fuck me now or lose me forever izhaja iz emblema za ameriško vojaško aviacijo. Orel, ki je neizprosni plenilec, simbolizira centralizirano moč, pojavlja pa se v državnih grbih več kot tridesetih držav.
Faktor interaktivnosti in vpletenosti obiskovalca v mehanično napravo je pri Schipperju zelo pogost. Pri delih kot je Neuspela usmerjena automatizacija in Rock 'n' Roll za spravo z bogovi obiskovalci postanejo organski del razstavljenega kiborga, v tokratni postavitvi pa je tovrstna interakcija minimalna. Delo Fuck me now or lose me forever se sicer sproži na senzorje, a parjenje, ki ga uprizorita dve pernati pojavi z vimenom in penisom iz lateksa, se potem parita neodvisno od nas.
Z grotesknim mehanskim seksualnim akt umetnika uprizorita nek psihološki manko, ki spremlja identifikacijo posameznikov s simbolno močjo orla. Hkrati delo s spuščanjem in dviganjem po vertikalni osi zelo dobesedno uprizarja dejanski paritveni proces orlov, ki se v času dvorjenja brezglavo spuščajo proti zemlji. Neposredno pa se delo navezuje tudi na debilni romanticizem ameriške pop kulture in film Top Gun, s katerim so spodbujali neko plehko obliko nacionalne pripadnoste. Če smo rekli, da Schipperju služijo naprave kot osrednji pripovedni segment umetniškega dela, ravno s tem izraža neizprosno vlogo tehnologije pri potrjevanju nadvlade nad naravo.
Pri drugi inštalaciji Firebird interaktivnost ne igra vloge, a kljub temu ne deluje zgolj objektno, ker se vanjo potopimo zaradi jedkega vonja po izpušnih plinih. Inštalacija Firebird je dobila ime po slavnem modelu Pontiaca iz leta 1969. Poganja jo motor iz tega avtomobila s 325 konjskimi močmi, iz motorja pa raste kovinsko drevo, ki večsmerno premika krila črnih vran na vejah.
V tem delu, ki ga spremlja risba s črnilom oziroma načrt v enaki velikosti, pride do izraza tista zloveščost, o kateri smo že govorili. A najbolj silovit, agresiven družbeno cinični komentar ne izhaja iz same vizualne podobe dela, ki je samo po sebi zelo psihološko učinkovito. Odločilen je predvsem neizprosni smrad avtomobilske mašine, ki podkrepljen z jato črnih ptic, ponazori smrtno usodo človeštva, ki svojo ekonomijo, tehnologijo in smrtonosne vojne bazira na nafti. Delo uprizarja temačno usodo civilizacije, ki je samo sebe obsodila na smrt.
Iz naftne kopeli Ida H.
Komentarji
komentiraj >>