Ljubljansko okrajno sodišče je z zgolj začasno odredbo poskrbelo, da svoboda izražanja, kot ena od z ustavo zagotovljenih temeljnih političnih pravic, na Slovenskem ni več tako samoumevna. Gre seveda za odločitev sodnice Katarine Novšak Kaplan, da v imenu zaščite sicer prav tako z ustavo zaščitenih osebnostnih pravic italijanskega poslovneža Pierpaola Ceranija časniku Dnevnik prepove poročati o njegovi poslovni preteklosti. Prepoved poročanja in zagrožena kazen 50.000 evrov za prvo kršitev, z vsako naslednjo pa je ta seveda višja, sta sicer v veljavi že od avgusta, ko so se tudi domača državotvorna medijska trobila jela na veliko spraševati, kdo je pravzaprav ta Cerani, ki je od nekdanjega direktorja Pivovarne Laško Boška Šrota, odkupil tretjino družbe Kolonel, še vedno enega lastniško vplivnejših delničarjev obeh pivovarn, pa tudi Radenske, Fructala, Mercatorja in celo časopisnih hiš Delo in Večer.
Kot so danes sporočili iz Dnevnika, prepoved poročanja o poslovni preteklosti italijanskega poslovneža Pierpaola Ceranija ostaja v veljavi, saj je ljubljansko okrajno sodišče zavrnilo ugovor zoper to začasno odredbo konca svobode izražanja na slovenskem. Da je ta sodna odredba milo rečeno neprimerna duhu časa, politično-ekonomski ureditvi in celo povezavam, v katere je priključena domača republika, je sicer nemudoma opozorila vrsta novinarsko stanovskih organizacij. Odločitev tako denimo skrb vzbuja predsedniku Društva novinarjev Slovenije Gregi Repovžu. Po njegovem gre za sodno nerazumevanje zakonodaje in delovanja medijev ter medijske svobode. Začasno odredbo v imenu interesa javnosti, da izve kdo je ta poslovnež, zavračajo tudi v Združenju novinarjev in publicistov. Na tako sodno utišanje Dnevnika vse bolj debelo gledajo tudi v tujini.
Kritike tokratne sodne prepovedi poročanja o poslovni preteklosti Pierpaola Ceranija pa so neizpodbitno upravičene. Grožnja tovrstnih začasnih odredb prepovedi poročanja o tem ali onem akterju politične ali gospodarsko-kapitalske scene, ki sem in tja kupčkajo v divji privatizaciji prigrabljeno nekdanjo družbeno lastnino, izniči ključen dosežek domnevne demokratizacije države na področju medijske svobode. Svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Novinarje pa vrača v čase, ko se jim je še obče uveljavljeno reklo -družbenopolitični delavci.
Toda če je bil včasih motiv tovrstnih sodnih in medijskih praks povsem sistemski, naj bi bilo vendarle dandanes v ponovno povsem sistemskem smislu radikalno drugače. Toda sodišče je razsodilo, da so osebnostne pravice italijanskega vlagatelja v cvet domačega gospodarstva Pierpaola Ceranija nad pravico do izražanja oziroma interesom javnosti, da izve kaj je pravzaprav mož v življenju do sedaj počel, da je prišel do kupnine za tretjino družbe Kolonel. Lahko torej rečemo, da se je sodišče oprijelo po veljavni zakonodaji sicer prav tako lahko utemeljivega stališča, da so osebnostne pravice absolutne, kar bi naj pomenilo, da učinkujejo zoper vsakogar in da je vsakomur prepovedan poseg v te pravice.
Toda okrajno sodišče v Ljubljani bi se lahko odločilo tudi drugače. Kajti osebnostne pravice so neprenosljive, nepodedljive in nezastarljive. Neločljivo so zvezane z osebo, ki je nosilec te pravice. Z osebo nastanejo, so samo njej lastne in z njo praviloma tudi ugasnejo. Prenos osebnostnih pravic torej ni mogoč ne za časa življenja in tudi ne za primer smrti. Osebnostni pravici se ni moč odreči, obstoji pa možnost, da imetnik te pravice privoli v kršitev v določenem obsegu. Tako na primer s privolitvijo posega v telesno integriteto odpade protipravnost takega posega. Odpade pa seveda tudi pravica zahtevati varstvo osebnostne pravice.
Zakonsko podlago za diametralno nasprotno in duhu časa, če že ne tudi politični ureditvi ustreznejšo odločitev bi ljubljansko okrajno sodišče lahko denimo našlo v tem, da je Cerani s poslovnim vstopom v lastništvo družbe Kolonel in s tem vseh drugih podjetij, ki jih je obvladoval poslovni imperij Boška Šrota, že privolil na poseg v svojo poslovno integriteto. Nenazadnje se tudi sam javno predstavlja za poslovneža, zato je pisati o njegovi poslovni sedanjosti brez preteklosti, v novinarskem smislu gotovo da popolnoma nelegitimno početje.
Odločitev sodišča, da z začasno odredbo časniku Dnevnik prepove poročanje o poslovni preteklosti PierPaola Ceranija, pa je milo rečeno nenavadna, če že ne tudi nelegitimna, saj v časniku Dnevnik trdijo, da razpolagajo z verodostojno dokumentacijo, ki da je pomembna za razumevanje tudi sedanjega dogajanja. Če je temu tako, potem je sodišče gotovo odločilo proti interesu javnosti in medijski svobodi. Nenazadnje bi lahko Cerani Dnevnik zaradi zapisanega - povsem običajno kot vsi drugi prizadeti - nadlegoval z zahtevami za popravek ali civilno sodnim pregonom. Da pa se mu s tem le ne bo potrebno ukvarjati, pa je z začasno odredbo o vnaprejšnji prepovedi poročanja in zagroženo denarno kaznijo poskrbelo prav ljubljansko okrajno sodišče.
Ključno vprašanje zgodbe Pierpaola Ceranija sicer je, od kod mu kupnina. Če bi utegnilo držati, da dokumentacija in viri Dnevnika kažejo, da je ta kupnina pravzaprav domačega izvora, potem bi utegnilo prav tako držati tudi to, da tudi sodno vejo oblasti še naprej obvladuje neka domača politično-ekonomska oligarhija. Ker se bo Dnevnik pritožil, bo o zadevi razsojalo še višje sodišče. Do takrat, ali do morebitnega razkritja te famozne poslovne preteklosti, pa bomo v ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja na domačem državnem dvorišču še naprej povsem upravičeno dvomili. Tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z začasno sodno odredbo konca svobode izražanja na Slovenskem v zobeh prispeval TomažZ.
Komentarji
komentiraj >>