Nedelja, 13. 9. 2009
Bozji_dar
V današnji oddaji Razširjamo obzorja se bomo posvetili zanimivi kompilaciji, ki je nedolgo nazaj izšla pri odlični otoški založbi Soul Jazz Records. Ta je ljubiteljem glasbe znana kot producent izredno sočnih in dostikrat tudi zelo poučnih kompilacij, ki se večinoma ukvarjajo s polpreteklim glasbenim dogajanjem. V svojem portfelju je zbrala že preko 200 naslovov, ki se ukvarjajo z mnogimi žanri in pomembnimi obdobji iz svetovne popularne kulture. Tokratni album Fly Girls! ne prinaša samo mičnih in seksualno vznemirljivih mladih deklet iz naslova, ampak pomembno razčlenjuje dogajanje iz časa ob samem nastanku hip-hop kulture, katerega pomemben, če že ne enakovreden, del so predstavljala tudi dekleta.
Dvojni album prinaša okroglih dvajset skladb ustvarjalk, ki so pustile najbolj viden pečat v porajajočem se žanru. Morda celo nekoliko preveč sramežljivo se ozira po delu črnskih aktivistk in radikalnih poetinj iz začetka 70-ih, ki so predstavljale pomemben vpliv na estetiko kasnejše hip-hop kulture, na vsebine, o katerih so govorile prve emsijke, in tudi na način podajanja le-teh. Zgodba ženskega rapa se prične v sedemdesetih letih 20. stoletja v revnejših zunanjih okrožjih New Yorka in se nadaljuje do vrtoglavih kariernih vrhuncev artistk, kakršne so denimo Queen Latifah, MC Lyte in Missy Elliott v 80-ih in 90-ih, ali pa še kasnejših div r&b soul hip-hopa, kakršni sta denimo Bahamadia in Erykah Badu. Čeprav se skozi prizmo povprečnega opazovalca hip-hopa zdi, da so zgodovino žanra ustvarjali predvsem moški ustvarjalci, nas kompilacija Fly Girls! želi poučiti o nasprotnem. Pomemben prispevek k razvoju tega glasbenega in širše kulturnega fenomena so dale tudi ženske. Ustvarjalci kompilacije nam skušajo na bolj ali manj posrečen način razložiti vpliv zgodnje generacije črnskih ženskih glasbenic, katerih ideali so tako v artističnem kakor tudi v strogo poslovnem smislu, postavili temelje za rojstvo žanra in udeležbo žensk v njem.
Uradno se zgodovina ženskega rapa s prvo objavo na vinilu prične leta 1979 v New Yorku. V času, ko je v mestu kraljevala uspešnica Rappers´ Delight zasedbe Sugarhill Gang, in so se postavljali novi mejniki glasbenega ustvarjanja z gramofonarsko kolažersko uspešnico The Adventures of Grandmaster Flash on the Wheels of Steel. To je bil čas, ko je trušč in ropot številnih mestnih glasbenikov, založb in producentov sublimiral v prvi ženski raperski plošči. Čast je pripadla Winleyevima sestrama, Tanyi in Paulette, ki sta s pomočjo svoje mame, producentke Ann, izdali ploščo pri neodvisni založbi Paul Winley Records v lasti njunega očeta. Povsem družinska zadeva, ki pa je odločilno vplivala na kasnejši razvoj ženskega rapa.Predhodnike ženskega rapa je podobno kot v njegovi moški različici iskati v napredni črnski poeziji 60-ih in 70-ih let, v delu radikalnih svobodomiselnih intelektualk in poetinj, kot so Nikki Giovanni, Camille Yarborough in Sarah Webster Fabio, ki so odlično vokalizirale svoja teoretska, ponavadi v afrofeminizem orientirana razmišljanja. Te močne, izobražene in politično ozaveščene ženske, ki bi jih lahko takole na hitro enačili z vplivom in pomenom zasedbe The Last Poets in Gila Scotta-Herona, niso bile pomembne le v stilističnem smislu, ampak so tudi pomagale definirati način, kako lahko ženske uspejo v tem poslu. Svojo kreativnost, politično udejstvovanje in družinske obveznosti so združevale na načine, kakršnim so kasneje sledile Missy Elliott, Queen Latifah in ostale. Vedeti je treba, da je hip-hop namreč kultura, v kateri glasba predstavlja le del večje celote. Najuspešnejše predstavnice so bile nekdaj in danes tiste, ki so poleg vokalnega ritmiziranja znale početi še kaj drugega, od didžejanja, breakdancea, producentstva, promotorstva in politične ali socialne agitacije.
V glasbi iz zgodnjega obdobja hip-hopa, še preden so bile natisnjene prve plošče, se je rap dogajal v družbenih centrih in blokovskih naseljih Južnega Bronxa. V tem okolju so se mlade bodoče raperke zgledovale po vzornici Sha-Rock, ki je kot prva ženska emsijka nastopala ob boku moških kolegov v skupini Funky Four Plus One, še bolj ambiciozne pa so vzore iskale v početju prvega vseženskega rap kruja Mercedes Ladies. Po prvi plošči Rappin' And Rhymin' Tanye in Paulette Winley, ki je bila neke vrste družinsko dejanje insajderjev z razvijajoče se scene, je trajalo še kakšno leto preden je ploščo izdal novonastali vseženski kru. To je bila zasedba Sequence, ki je podpisala pogodbo z znamenito Sylvio Robinson, vodjo legendarne založbe Sugarhill.Sylvia Robinson pa ni bila edina pomembna ženska v poslovni sferi porajajočega se žanra. Omeniti je treba vsaj še Kool Lady Blue - promotorko, ki je kot prva plasirala raperske dogodke ven iz epicentra v njujorški downtown, in je kasneje menedžirala popularne The Rocksteady Crew. Najvišje v poslovnem svetu takrat še izključno črnske zadeve pa je verjetno prilezla Monica Lynch, ki se je povzpela do vodilnega položaja pri novonastali založbi Tommy Boy in kasneje še do mesta podpredsednice Warnerja. Svoj poslovni uspeh je sama retrogardno komentirala s trditvijo, da je bil hip-hop takrat še čisto svež pojav in še ni imel vzpostavljene tradicionalne hierarhije glasbene industrije zaradi česar so lahko tudi ženske lažje zasedle vodilne položaje. Številne raperske ustvarjalke so se kasneje po vzoru teh vplivnih oseb preselile v glasbeni posel in prevzele kontrolo nad svojimi karierami ter na ta način pomagale tudi bodočim rodovom.
Roxanne Shanté je bila prav gotovo ena izmed njih, nemara celo prva ženska raperka, ki je ustvarila spodobno kariero iz svoje glasbe. Najbolj znana je postala zaradi niza dogodkov, ki je postal znan kot 'Roxanne Wars'. Skupaj s kolegom iz Queensa, producentom Marleyem Marlom, sta se rada vpletala v ostre besedne dvoboje z vsakim, ki je kakorkoli zmerjal Roxanne ali govoril čez njuna becirka. To ustno bahanje in obmetavanje s kletvicami je imelo svoje korenine v t.i. 'dozensih' – ritualih črnske populacije, v katerih so se pobje in dekleta iz soseske medsebojno obmetavali z vsemogočimi zmerljivkami. Še globlje gre izvor tega početja iskati že med griotskimi pripovedovalci zgodb in pesmi iz Afrike. Roxanne Shanté in tudi mnoge druge so navidez lahkotno pobirale tovrstne navade iz moškega sveta in jih spretno spreobračale v povsem nove fenomene. Ženske v bahavosti in sočnosti svojih besedil niso prav nič zaostajale za svojimi moškimi kolegi.
Ženski rap je star nič več in nič manj kot trideset let. Četudi lahko njegove proto-oblike iščemo že v početju soulovskih pevk, kot so Aretha Franklin, Shirley Ellis, Millie Jackson in Laura Lee, ki so se rade posluževale ritmizirane vokalizacije, pa je ženski rap svojo stvarno pojavnost zares dočakal ob prehodu v osemdeseta. V manj kot desetletju je doživel pravi razcvet v zlatem obdobju hip-hopa, ko so tudi na lestvicah kraljevale Queen Latifah, MC Lyte, Monie Love in Salt 'N Pepa. Število ženskih raperskih ustvarjalk je s popularizacijo žanra seveda močno poraslo, vprašati pa se gre ali je z večjo kvantiteto ženska rap glasba kakorkoli pridobila na kvaliteti. Kasneje so velikim imenom iz zgodnjega obdobja lahko parirale kvečjemu Bahamadia, Erykah Badu in Missy Elliott. Še posebej slednja, ki je predstavljala eno izmed gonilnih sil razvoja žanra vobče. V primerjavi z moškim rapom pa v njem tudi še nismo dočakali ženskega ekvivalenta Vanilla Icea oz. Eminema, kar bi, vsaj takole hipotetično, tudi lahko označili za svojstven glasbeno-sociološki fenomen.Re: FLY GIRLS! B-Boys Beware: Revenge of the Super Female Rappers!
viniloman [13/09/2009]
Pri tej plati me prevevajo mešani občutki. če naj bi blo to cvet ženskega MC-janja, potem je scena res bolj obrobnega pomena.Če pa so s tem hotli le izraziti spoštovanje do njih in jim priznati nek pomen v zgodovini, potem pozdravljam to potezo. Sicer mi je pa že od nekdaj Roxanne Shante daleč najboljša. Skupaj z Marley Marlom predstavljata to kar naj bi hip hop bi - interakcija med različnimi elementi hip hopa. Zato mi je povsem razumljivo, zkaj je njen komad zadnji na plati. ker če bi bil prvi, bi s tem zasenčil vse ostale. Roxanne je kot češnja na torti, zvezda na božičnem drevesu.
odgovori >>
Re: FLY GIRLS! B-Boys Beware: Revenge of the Super Female Rappers!
Bozji_dar [13/09/2009]
Meni se zdi, da namen avtorjev te kompilacije niti ni bil zbrati "the best of" ženskega rapa, saj niti objavljene izvajalke niso vse predstavljene s svojimi najbolj reprezentativnimi komadi, da potemtakem ne omenjam tistih, ki jih sploh ni na njej. Kar pa se tiče Roxanne bi rekel, da je v njenem primeru zelo pomembno vlogo odigral Marley Marl in da bi brez njega le težko postala to, kar je. No, v vsakem primeru ji tetke z zahodne obale v fensi trenirkah, JJ Fad, ki jo zdisajo v prvem komadu, ne sežejo niti do gležnjev.
odgovori >>
Re: FLY GIRLS! B-Boys Beware: Revenge of the Super Female Rappers!
LukaZ [13/09/2009]
evo, bozji dar ma prav, pricujoca kompilacija ne prezentira najboljsehga, temvec zenski hiphop iz same zgodnje ere hiplhopla, torej je zgfodovinsko zamejen, verjetno pa kot pravi božo tudi od pricujocih izvajalk ne gre povsod za reprezentativne oz, njihove najboljse posnetke, kar je po vsej verjetnosti posledica avtorskih pravic ...
odgovori >>
Re: FLY GIRLS! B-Boys Beware: Revenge of the Super Female Rappers!
viniloman [13/09/2009]
Najprej bi pohvalil Bozji_dara, da se je zelo potrudil da ja pripravil tole in naredil zgodovinski prelet. Dobro si tole naredil in samo še več podobnega si lahko želim! Kot druga pa nimam namena polemizirat, kajti nikjer v postu nisem trdil, da je to Best off, ampak sem to omenil le kot možnost in v pogojniku, ker vprašanje je, ali je to objektivno sploh možno. Za Roxanne sem pa res v veliki meri zaradi Marla, ker so mi taki dvojci, ko poteka komunikacija med MC-jem in DJ-jem zakon. Podobno kot Rodney O & Joe Cooley
odgovori >>