* Nova izdaja britanske založbe Rough Trade v naša ušesa pošilja še eno predstavnico švedskega vala glasbenikov, ki je ujela dolg in ugoden val ter svojo popularnost prenesla krepko čez meje Skandinavije. Švedi imajo za seboj res neverjetno obdobje, saj v indie pop vodah navdušujejo imena, kot so: Peter, Bjorn & John, Fever Ray, Lykke Li, Those Dancing Days, Jose Gonzales, Hell on Wheels, The Concretes, The Radio Dept, The Knife in drugi ...

Sedaj že skoraj fenomen švedskega indieja nekateri razlagajo z dejstvom, da je preprosto ljubek. Pogosto sladke melodije, pomešane s severnjaško melanholijo se kot z lepilom namazane zataknejo v poslušalčeva ušesa. Seveda ima neprecenljivo vlogo pri eksploziji švedskega indieja internet, ki je večinoma lokalno produkcijo ponesel v svet.

Victoria Bergsman, ki stoji za imenom Taken by Trees in katere drugi album East of Eden bomo poslušali v današnji Tolpi bumov, ni nikakršna neznanka na glasbeni sceni. Od leta 1995 je bila glavna vokalistka švedske zasedbe The Concretes, ki jo najbolj pomnimo po hitih, kot sta You Can't Hurry Love in On the Radio. Victoria je zasedbo zapustila po enajstih letih, bojda zaradi prepogostih potovanj, prezasičenosti in nedemokratičnega delovanja, ter se podala na samostojno pot.

Leta 2007 je kot Taken by Trees izdala simpatičen introspektivni folk prvenec Open Field, na katerem je s svojim nežnim vokalom prepričala, da je kot samostojna ustvarjalka prav toliko, če ne bolj, zrela in kreativna kot z zasedbo The Concretes. Leto pred izidom prvenca pa je odpela ženski vokal na ultra mega uspešnici Young Folks zasedbe Peter, Bjorn & John, katere člani so sodelovali tudi pri nastajanju njenega prvenca.

Za album East of Eden se je Victoria, kot že mnogo zahodnih glasbenikov pred njo, odpravila na vzhod. Iščoč navdiha, novih zvokov in instrumentov, ki bi jih lahko združila s svojimi idejami se je, zanimivo, podala v Pakistan. Neobičajno za mlado Švedinjo in neobičajno tudi za pakistanske glasbenike, ki so jo obkrožali.

Sicer je sam koncept albuma zasnovan v smislu zahod sreča vzhod. Težka in delikatna naloga se je izkazala za izvedljivo in se zaključila z na trenutke ne ravno posrečenim kompromisom. Victorio je namreč v Pakistan poleg novih zvočnih obzorij vodila želja po spontanosti ustvarjanja v avtohtonem okolju, daleč od hladne Švedske in daleč od studijskih snemalnih seans. A kljub temu je pred nami prav čedno spolirana studijska plošča, ki ponuja eklektični kolaž sufijske repetitivnosti, posnetkov s terena, vokalov pakistanske pevke, ki odpoje edini res neumesten komad na plošči, Wapas Karna, dve v švedščini odpeti narodni pesmi, vokal gostujočega backvokalista Noaha Lennoxa, znanega pod imenom Panda Bear in Victoriin osebnoizpovedni lirični glas.

Na albumu je torej izkušnja Pakistana na trenutke spretno vtkana v posamezne komade, a čuti se, da ta vpliv ni poglaviten. Ne zaduši celote in zdi se, da je vzhodnjaški duh prisoten neobremenjeno in spontano. Kot rečeno, je to sicer zelo krhko sožitje zares prekinjeno le na komadu Wapas Karna, ki kot čisti etno komad poslušalca zmoti med poslušanjem do te mere, da se ozre v predvajalnik in se popraska po glavi, češ kaj se tukaj dogaja. Za naslednji možganski koder pa poskrbi komad My Boys, ki je v moško obliko dana priredba enega največjih hitov letos, komada My Girls zasedbe Animal Collective. Victoria se je že v preteklosti z The Concretes in kot Taken by Trees lotila priredb, odpela je npr. Miss You Rolling Stonesov in Sweet Child O' Mine, Guns'n'Roses. K tema pa je dodala še odlično izdelano My Boys. Član Animal Collective Panda Bear se, kot je bilo že omenjeno, pojavi na albumu kot spremljevalni vokalist v komadu Anna in tako kot David Bowie na albumu Scarlett Johannson s svojo prezenco skoraj preglasi Victorio. Lirično je album zasidran nekje med ljubezenske tegobe in neizogibno odraščanje. Album, ki se bo v prihajajočih jesenskih mesecih odlično ugnezdil med hladne zidove in sivo nebo.

pripravila Katja Preša