Pozdravljeni v 137. redni ediciji oddaje Arterija na valovih Radia Študent. Tudi tokrat je oddaja zasnovana tematsko in je posvečena eni sami prireditvi, to je 28. Grafičnemu bienalu v Ljubljani. Gre nedvomno za največjo prireditev v polju likovne umetnosti na Slovenskem, ki se za nameček ponaša z dolgo kontinuiteto in neprestanim razvojem, zlasti v zadnjih osmih letih, ko je manifestacija presegla svojo osnovno namero - predstavljanje grafične umetnosti. V nadaljevanju oddaje se bomo sprehodili po lokacijah letošnje obsežne razstave, pokukali v spremljevalno dogajanje prvih dveh tednov prireditve in v obširnem intervjuju izprašali umetniškega direktorja tokratne prireditve, Božidarja Zrinskega.
Letošnji Grafični bienale, že 28. po vrsti, se je podobno kot njegov predhodnik pred dvema letoma usmeril v razširitev programa v različne prostore v mestu, obenem pa je k sodelovanju enakovredno povabil nekatere mlajše kustose. Tokratni programski vodja je Božidar Zrinski, kustos iz MGLC-ja, njegovi so-kustosi pa so Petja Grafenauer, Alenka Gregorič, Jadranka Ljubičič, Tadej Pogačar in Gulsen Bal.
Vahram Aghasyan, iz serije Ruševine našega časa, 2007
Za razliko od preteklih let so bili tokrat vsi snovalci programa nekako enakovredni pri sestavljanju celostnega koncepta in ne zgolj programa svojih galerij. Tako je osrednja razstava postavljena v Tivolskem gradu oziroma MGLC-ju in Jakopičevi galeriji, preostale pa so kot zaključene celote z lastnimi podnaslovi na ogled v galerijah Alkatraz, Škuc, Ganes Pratt in Kapsula. Vsemu temu se je pridružil še močan stranski program, ki se v obliki otroških delavnic odvija v Pionirskem domu. Nekateri projekti se pojavljajo v javnem ali medijskem prostoru, drugi zgolj v katalogu. In nenazadnje - v galeriji Cankarjevega doma se predstavlja kurirana skupinska razstava po izboru lanskega zmagovalca pod vodstvom selektorice Kim Jyeong-Yeon.
Kot je Grafični bienale pred osmimi leti izstopil iz polja klasičnega pojmovanja grafike, tako se je v letošnjem letu prilagodil globalnemu modelu ustvarjanja velikih umetnostnih manifestacij. Tako vidimo na velikih festivalih in bienalih zbirko vselej istih umetnikov, ki krožijo po svetu in predstavljajo likovno smetano. Grafični bienale se z izborom ni toliko ujel v to mrežo, saj predstavlja geografsko bolj ali manj zapostavljena umetniška področja. Drugače je z domačimi in regionalnimi avtorji, katerih izbor ni izločevalen ali nepotističen, je pa vsekakor predvidljiv.
Tako se samo za trenutek pomudimo pri osrednji razstavi v MGLC-ju, ki predstavlja različne variacije na tematiko 'Matrica: Nestabilna realnost', ki je toliko široka, da služi bolj kot okvir kot kuratorska osnova, okvir, v katerega je z nekaj domišljije mogoče vključiti – če malce pretiravam – karkoli. Vseeno pa je prenos pojma matrica iz povsem tehnološkega, formalnega aspekta na širše družbeno stanje, po katerem je družba matrica, življenje pa večna nestabilna realnost, izjemno posrečen.
Zhang Minjie, Short Sentence, Making a Living, 2006
Tako je v osrednjem prostoru potrebno izpostaviti nekaj avtorjev. Kitajec Zang Minjie se angažirano loteva najnižjega sloja - uličnih prodajalcev, beračev ali nižjih uradnikov -, ki se preživljajo s popolno repeticijo enake kratke fraze. In ta je zanje matrica. Izstopa tudi skupina Justseeds s politično radikalnimi in zelo neposrednimi plakati, pa futuristično nadrealne grafike Nicole Lopeza ali dokumentarna in skrajno kritična linija dela Nike Avtor, ki s prstom pokaže na nehumano ravnanje evropskih oblasti z raznovrstnimi migranti. Ob vsebinski učinkovitosti, ki se dotakne vsakogar, je potrebno izpostaviti formalni del prezentacije, s katerim ob večji doslednosti lahko dosegla še veliko večjo učinkovitost.
Justseeds (Jesse Purcell), Gift from the People of the USA, 2007
O letošnjem grafičnem bienalu, osrednji razstavi v MGLC, sodelovanju z več kustosi in še mnogočem smo se pogovarjali, Božidarjem Zrinskim, vodjo letošnje prireditve.
V Galeriji Cankarjevega doma si lahko ogledate razstavo 'Po Gogu: Novo obdobje korejske umetnosti'. Na predlog Jeona Joonhoja, nagrajenca preteklega bienala, je namesto tradicionalne samostojne razstave zmagovalca prikazana skupinska postavitev tako imenovane postgogojevske generacije južnokorejskih umetnikov, v katero spada tudi sam avtor.
Umetniki, ki sodelujejo na omenjeni razstavi, so pripadniki povojne generacije. Rodili so se v šestdesetih ali sedemdesetih letih, v času, ko je Južno Korejo preplavil val zahodne popularne kulture in ameriški ples Go-Go. V poznih sedemdesetih postanejo klubi gogo, imenovani tudi kurniki, sinonim mladinske kulture zadovoljstva in užitka ter s tem obrata proti tradiciji. Predstavljali so nasprotovanje starejši generaciji, ki je doživela vojne in okupacije, lakoto in smrt. Mladi so kritizirali nacionalno pripadnost, delavnost in marljivost generacije svojih staršev, iskali so nove vrednote in kulturne reference, da bi se oddaljili od slepe požrtvovalnosti duha svojih predhodnikov.
Jeon Joonho, Kip bratov, 2008
Še preden vstopimo v Galerijo Cankarjevega doma, naletimo na neonski napis Kima Kire »We are the one«. Umetnik raziskuje slogane in oglasna sporočila, ki so temelj kapitalistične družbe. V katalogu bienala zasledimo slovenski prevod: »Mi smo eno«, v katerem so očitno izpustili besedico »the«. Zakaj je prišlo do te lingvistične zagate ni povsem jasno, saj beseda »the« v takšni rabi popolnoma spremeni pomen dela. Namesto »Mi smo eno« nam neonski napis govori »Mi smo tisti«. V tem primeru nismo več eno, temveč smo mi tisti izbrani.
Umetnik se ukvarja z vprašanjem sodobne kapitalistične družbe in globalizacije ter odpira ostala družbena in politična vprašanja na humoren način. »Mi smo tisti« izbrani bi se vse bolj skladalo z ideologijo sodobnega sveta, ki poveličuje individualizem, medtem ko bi slogan »mi smo eno«, bolj spadal v sistem, ki podpira kolektivnost.
Kim Kira, Svet 21. stoletja, 2008
V galeriji obiskovalec hitro opazi zlasti dve deli in še hitreje zasliši oster zvok, ki pritegne. To je zvok razbijanja stekla, ki je del instalacije Leeja Yongbaeka z naslovom 'Ogledalo'. Delo opominja na konflikt med resničnim in navideznim. V temnem kotičku sta postavljeni dve ogledali, za katerima stojita LCD-projektorja, ki prikazujeta video in zvočni posnetek razbijanja stekla. Gledalec seveda ne vidi projektorja, a ko se pogleda v zrcalo, se le-to razbije. Na ta način se pojavi občutje lebdenja med budnostjo in sanjami, navideznim in resničnostjo.
Lee Yongbaek, Ogledalo, 2007
Na sredi razstavišča stoji instalacija 'Kip bratov' Jeona Joonhoja, temelječa na resnični zgodbi, ki je simbol tragičnosti razdeljene Koreje. Dva brata se srečata na bojišču, kjer se prvi bori za Severno Korejo, drugi pa za Južno in se, oblečena v različni uniformi, objameta. Zanimivo, da je umetnik izbral zgodbo, ki je del vojne generacije, ne pa generacije, v katero spada tudi sam. Vprašanje ločenih Korej obstaja tudi v sedanjosti, v kontekstu čustvenih razlik, gospodarske škode in družbene nestabilnosti. Priseljenci iz severne Koreje postajajo namreč za južnokorejsko vlado vedno večje breme. Delo Jeona Joonhoja pa na koncu zopet razdeli brata in opozori na ločenost obeh držav, obenem pa postavlja vprašanje, ali bo Koreja lahko kdaj ponovno doživela topel bratski odnos.
Dvoje slik Leeja Seaja Hyuna, naslovljenih 'Med rdečo', predstavlja demilitarizirano območje, ki stoji med Severno in Južno Korejo. To so ogromna bela platna, poslikana z različnimi niansami rdeče, kjer se mešajo ruralna in urbana področja. So rekonstrukcija in ponovno mešanje fragmentov omenjenega območja, ki deluje v skladu z lastno logiko. Rdeča pokrajina nam želi prikazati izkušnjo umetnika, ki so ga vpoklicali v vojsko, ta pa je izkušnjo prevedel v likovni jezik. Tako predstavlja skozi infrardeči daljnogled ujeto pokrajino, ki je vsekakor likovno izjemna.
Lee Sea Hyun, Med rdečo - 32, 2007
Čeprav je vojna že relativno daleč, je moč opaziti, da se nekateri umetniki še vedno ukvarjajo s tematikami, ki izhajajo prav iz nje. To je ločenost Korej, nikogaršnja zemlja med njima in različne s tem povezane zgodbe. Na drugi strani pa zasledimo teme kot so razmerje med navideznim in resničnim, komunikacija, vidno in nevidno. Tako je postgogojevska generacija očitno odmik od vojne generacije, kateri je bila glavna skrb preživetje, a spomin na vojno ostaja v kolektivni zavesti.
Poleg vseh ostalih prizorišč sestavljata galeriji Škuc in Ganes Pratt enakovredni del osrednje razstave 'Matrica: nestabilna realnost'. V sklopu slednje je svojo zaključeno celoto v Ganes Prattu kustosinja Petja Grafenauer poimenovala s podnaslovom '6 opic, 300 kuvert in 1 ljubezen: »Nepopolno kot vedno«'. Definira jo kot idejo o reproduktibilnosti, ki je prisotna pri vseh razstavljenih delih in se seveda sklada z idejo matrice. Le-ta pa ni nujno materialna. Lahko je zvok, lahko ideja ali pa celo občutek, pravi kustosinja.
Dela so izdelana v različnih medijih. Marko Tadić nam pokaže stensko instalacijo '300 modrih kuvert', kjer se vsaka ponaša s svojo risbo. Kuverte nam prinašajo nostalgični občutek, idejo o nečem, kar je skorajda izgubljeno: pisma. Pisma, v katerih smo leta nazaj dobili tako prijetne kot neprijetne novice o nam bližnjih in oddaljenih osebah. Kuverta sama je le ovitek, ki ne pomeni kaj dosti, važno je predvsem, kar je v njej. Kuverte Marka Tadića so medij, nosilec številnih risb, ki prinašajo poetiko, humor ter kritiko. Vsaka kuverta bi lahko bila delo zase, skupaj pa dobijo dodatno razsežnost. '300 modrih kuvert' je zbirka del, zbirka trenutkov.
Tracey Moffat, Ljubezen, 2003
Kot zbirka se projekt Marka Tadića veže tako na delo Ksenije Čerče z naslovom 'Knjižnica vode' kot tudi na delo Tracey Moffat, poimenovano 'Ljubezen'. 'Knjižnica vode' je izjemno enostavno, a vsekakor privlačno in nikoli dokončano delo. Kot pove že sam naslov, imamo opravka z nekakšnimi arhivi zbiranja vode. Umetnica je na različnih mestih, ki jih je obiskala, zajela vodo v plastične vrečke. Te visijo na držalu, ki spominja na običajno metlo. Vrednosti vode se v zahodnem svetu še vedno enostavno ne zavedamo. Voda priteče praktično od povsod - iz pipe, izvira ali neba. Zaenkrat je ta tekočina še vedno brezplačna, je samoumevna, prebivalci razvitega zahoda pa ji ne posvečamo veliko pozornosti, čeprav brez nje ne bi preživeli. 'Knjižica vode' je projekt, ki nima konca.
Na drugi strani je 'Ljubezen' video delo, sestavljeno iz različnih prizorov na temo ljubezni. Tracey Moffat v enaindvajsetih minutah pove zgodbo o ljubezni med moškim in žensko nekje v prostoru in času zahodne civilizacije. Začne se s kolažem nežnih ljubezenskih sekvenc, nato pa se ženske sprašujejo: »Me ljubiš?« Proti koncu zgodbe sledijo prizori laži, prevar, klofut, razbitih stekel ter na koncu uničenja. Tehnika montaže tega video dela, ki je nastalo v sodelovanju z Garyjem Hillbergom, je izredno spretna in učinkovita, saj pozornega gledalca potegne v kolaž gibljivih slik, kjer se tudi sam začne spominjati lastnih razočaranj, poljubov in vsega, kar spada k našemu pojmovanju besede ljubezen. Kaj pa je ljubezen? Je v zahodni civilizaciji to stvar, ki je konec koncev obsojena na propad? Ali medijske podobe, ki jim je posameznik vsak dan izpostavljen, določajo njegov življenjski slog?
V Škucu se dela povezujejo s predrugačeno interpretacijo letošnje teme. Vsaka matrica ima lahko napako in ta napaka se kaže pri reprodukciji dela. 'Črn oval' umetnika Ignacia Uriarte to pokaže tako odkrito, da se lahko obiskovalec le zasmeje ob umetnikovem smislu za ironijo. 'Črn oval', narisan v Wordovem dokumentu, natisnjen in 300-krat fotokopiran na treh različnih fotokopirnih strojih, s prstom posmehljivo pokaže na idejo reproduktibilnosti, ki je v našem svetu tako zelo pogosta. Na koncu kopiranja oval ni več oval in tudi ni več črn. Ne samo, da popolna kopija ne obstaja, velikokrat je tudi povezava z originalom povsem nesmiselna.
Alban Muja, San Pellegrino, izdelano na Kosovu, 2004
Odstopanja od matrice lahko vidimo tudi v delih Albana Muje in Ivana Moudova. Na prvi pogled razstavljeni steklenički vode San Pellegrino ne predstavljata ničesar nenavadnega. Vendar delo, ki vsem znano vodo preimenuje v naslov 'San Pellegrino Made in Kosovo', opozarja prav na to: na napačnost prvega vtisa in našo navado, da sodimo stvarnost na prvi bežni pogled. Voda je še vedno ista, steklenička prav tako, razlike so le na zamašku in etiketi, kjer je dodan rdeči kosovski grb. Umetnik je želel izdelati nekaj novega iz nečesa že uveljavljenega, izvoziti nekaj uvoženega.
Ideje kot so grafika, matrica, unikat, reproduktibilnost in hkrati enkratnost so na letošnjem bienalu predstavljene ena ob drugi. Grafika sama se spreminja in grafični bienale ni več omejen na eno samo tehniko, temveč vase sprejema sodobne medije kot so video, instalacije in celo grafiti. Ponudi nam razmišljanje o tem, kaj je kopija in kaj original, kaj je resnično in kaj le navidezno. Patrick Ward pa se za nameček vpraša, kaj je prostor, kaj lokacija in kje je galerija? Neonski napis “To je tisto!”, ki stoji dislociran izven Galerije Škuc, skrit za steklom, je obenem odkrit - pravi nam, da je TO tisto - in zakrit - kaj točno je tisto? Napis predstavlja le napis, obenem pa očitno še nekaj drugega. Je tako zunaj galerije, torej instalacija, kot znotraj - s tablico, ki označuje delo. Celota je razdeljena na dva dela, je ločena. Napis pa vzporedno predstavlja nekakšen vmesni prostor - ničesar nam dejansko ne pokaže, vendar nam govori, da je prav to tisto.
Otvoritev 28. Grafičnega bienala v MGLC
Razstavni prostor, namenjen osrednji razstavi, sega vse do galerije Alkatraz. Navidezno naključno izbranih osem avtorjev povezuje paradigma družbene kritičnosti. Vrednotijo, izzivajo, problematizirajo torej sistem-matrico. Vsak iz svoje izhodiščne točke razvija lasten in gledalčev odnos bodisi do vpetosti v prostor, zgodovinske determiniranosti, bodisi do vloge in pozicije umetniške produkcije in nenazadnje do možnosti in posledic reproduktibilnosti, ki se neposredno veže na tematsko izhodišče razstave Matrica: nestabilna realnost.
Osrednje mesto v galeriji - glede na pozicioniranje v prostoru - zavzema projekt v nastajanju 'Popravki in pojasnila'. Obiskovalec se znajde pred goro časopisja na paleti, kjer so v posameznem izvodu zbrani dnevni popravki iz slovenskih medijev, od julija 2008 do julija 2009. Z delom želi avtorica Anita di Bianco opozoriti na skonstruirano realnost, ki nam jo servirajo mediji. Na manipulacijo z resnico, ki dopušča in celo spodbuja, da verodostojnost podatkov trpi na račun senzacionalnosti, ki hrani naš voajerski apetit. Kasnejši popravki naj bi sicer zadostili osnovnim merilom verodostojnega poročanja, a škoda je storjena, slika je ustvarjena.
Anita di Bianco, Popravki in pojasnila, 2005
Pogled potem namerno ali nenamerno sledi avditivni zaznavi Koncerta za dvignjeno pest. Komorni zbor osmih glasov na željo avtorja Juana Pereza Agirregoikoa prepeva štiri španske in baskovske pesmi. Pravzaprav je tem priljubljenim pesmim identična le melodija. Besedila, ki jih zbor prepeva, pa so vzeta iz tekstov francoskih materialističnih filozofov: Guyja Lardreauja, Jacquesa Fradina, Gillesa Greleta in Jacquesa Lacana. Posnetek spremljajo trije postri, ki so jih oblikovali Gilles Grelet, Hugues Choplin in Juan Perez Agirregoikoa. Avtor sam delo označi za protestne pesmi in jih s tem postavi v kontekst revolucionarnih dejanj.
Guy Lardreau definira kulturno revolucijo kot popoln prelom s preteklostjo. S tem pa se postavi vprašanje, v kolikšni meri je poznavanje starejšega nujno oziroma odvečno za razumevanje mlajšega? Že arabski pregovor pravi, da smo ljudje bolj podobni svojemu času kot pa svojim očetom. Prav pozabljanje staršev pa je osrednja tema pri protestiranju in glavna gesta nasprotovanja oblasti. A ko že skoraj hočemo dvigniti pesti in na ves glas zahtevati revolucijo, nas Juan Perez Agirregoikoa vpraša: »Je smiselno pozabiti naše starše, ko pa končamo v rokah drugega gospodarja, druge ljubezni?« In končno. Ali smo ljudje sposobni zabresti v plazmo, ki ji rečemo zgodovina, se znotraj nje umestiti in se - kot trdijo in pričakujejo nekateri - tudi kaj naučiti? Ali pa se bomo zopet, oziraje preko hrbta, počutili opeharjene?
Juan Perez Agirregoikoa, Brez naslova, 2008
S histografsko paradigmo nedavne preteklosti, Balkanske vojne, se spopade tudi Ivan Grubanov. Njegova 'Inštalacija' je sestavljena iz ciklično ponavljajočih se fotografij in risb. Ne zanima ga identiteta, se pravi ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, ampak identifikacija, ta subtilen proces, ki določeno regijo zaznamuje s svojo geopolitično specifiko. Predmet njegovega dela in kritike je načrtno ponarejanje zgodovinskih dokazov z brisanjem neželenih prezenc s fotografij. Kaj je tako imenovana zgodovinska resnica? Kdo jo za takšno označi in kateri so ti mehanizmi, ki nas ujamejo v svoja kolesja in nas prepričajo, da je to, za kar se izdaja -RESNICA?
Ivan Grubanov, Neinstitucionalno, 2007
Od Balkanske vojne se ne odmakne niti Jakup Ferri s svojimi surrealističnimi risbami. Umetnik gledalcu predstavi niz enostavnih všečnih risb. Skoraj otroška naivnost podob pa nikakor ne zaznamuje kompleksnosti problematike, ki jo zbirka gradi. Umetnika zanima, kakšne sledi je vojna pustila na psihi prebivalcev Kosova. Iz podob veje skepticizem in kritika političnih razmer, ki jim je ta vojna omogočila obstoj. Kdo odloča v imenu koga? Koga te odločitve najbolj zaznamujejo? Psihologijo razmerij moči pa umetnik razvija naprej. Ne zadovolji se niti z vsebinsko niti z lokalno determiniranostjo. Kot ustvarjalec z obrobnega umetniškega prizorišča je soočen z visokimi aspiracijami umetnika, ki vedno znova trčijo ob navidezno nepremostljiv zid realnosti sveta umetnosti. Neenaka razmerja moči še kako vladajo tudi v tem svetu.
Jakub Ferri, Brez naslova, 2008
Vloga umetnika in njegovega dela v družbi je že dolgo časa predmet teoretskih razprav. Koncept vrednosti umetniškega dela ne buri samo duhov umetnostno-zgodovinskih teoretikov, ampak še kako zadeva tudi realnosti umetnikov samih. Cesare Pietroiusti se je v duhu tematske zaokroženosti letošnjega bienala opravičeno vprašal: »Ali drži, da je vrednost umetnine odvisna od njene redkosti?«
Umetnik je izdelal 3000 praznih listov z lastnim podpisom in zaporednimi številkami. Posamezni izvod si lahko obiskovalec brezplačno odnese domov. Mislim, da ni pretenciozno reči, da umetniško delo, ki je last določenega posameznika, postane del njegove intime. Navadno zaznamuje njegov življenjski prostor. Nenazadnje bodisi estetski okus, idejna sporočilnost dela, mogoče cenovna nedostopnost, skratka, katerikoli razlog, ki je botroval nakupu določene umetnine, pove marsikaj o kupcu samem.
Cesare Pietroiusti, Brez naslova, 2005
Pietroiusti pa vstopa v zasebno sfero posameznika na bolj neposreden način. Na praznem listu je poleg podpisa in številke tudi navodilo: »Ta slika bo ustvarjena na željo njenega imetnika v letu 2016. Umetnik obljublja, da bo zanje uporabljal najboljše materiale in metode, ki jih bo takrat imel na voljo.« Dobesedno razumevanje takega navodila vsekakor vodi v pretirano ambicioznost projekta. Ne moremo pa mimo dejstva, da je namen tako imenovanih družbeno angažiranih likovnih stvaritev bolj kot to, da se prodajo, to, da pripravijo gledalca, da se sooči z določenim problemom oziroma se zave, da nek problem obstaja.
Neizbežen je seveda naslednji korak, ki človeka vodi v poigravanje z možnimi izhodi iz problema. Pa za izhodišče vzemimo problem vrednotenja umetniške stvaritve. Dojemanje vrednosti umetniškega dela izključno skozi ceno, ki jo doseže na trgu, je ozkogledno. Kapitalistična aplikacija pravila ponudbe in povpraševanja pa je problematična.
Galerija Alkatraz tokrat torej zbuja vrsto vprašanj. Umetniki odgovorov nanje ne ponujajo, ampak jih obiskovalec odnese s seboj domov. Če naletimo ob oviro že pri vrednotenju umetnin, ali smo sploh sposobni spoprijeti se z vrednotenjem idej, katerih spočetja je kriva umetnost?
S prihodom v Jakopičevo galerijo si človek ne more pomagati, da se ne bi počutil, kot da se je potopil v drugi svet. Preden se odpravi na pot, zajame sapo in se spoprime z navideznim kaosom množice del v obsežnem prostoru. Kmalu pa se oči navadijo na temačnost prostora. In čeprav velik prostor ponuja najrazličnejše možnosti razporeditve, le-te že zadnjih nekaj razstav v tej galeriji niso bistveno variirale.
Malgorzata ET BER Warlikowska, Generacija 1, 2004/2005
Obiskovalca kmalu ustavijo keramične dlani, prenasičene z množico sporočil avtorice Małgorzate ET BER Warlikowske. Obremenjenost z informacijami sovpada s splošnim prvim vtisom ob vstopu v galerijo in hkrati z nepregledno množico informacij, ki bombardirajo človeka v njegovem vsakdanu. Nove tehnologije prinašajo človeku napredek in nove, razširjene možnosti bivanja. Vse kar je novega, pa je v ljudeh že od nekdaj zbujalo tesnoben občutek.
Ali je industrijski napredek povzročil širjenje človeške ozemeljske dominantnosti ali nasprotno človeku sedaj dominira svet, ki ga je sam ustvaril? To je direkten prenos ideje iz filma Matrica. Realnost, ki jo ponuja film, je tudi odgovor, ki ga daje Bu Hua v svoji animaciji 'Divja rast'. Soočeni smo z nestabilnostjo nenehne rasti prebivalstva in migracij. In ravno tehnološki napredek je tisti, ki nas bo na koncu pogubil.
Bo Hua, Divja rast, 2008
Za razliko od apokaliptičnih mitov, ki so se ponovno razširili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ustvarja delo 'Nova lokalnost' zgodbo o reševanju. Računalniško ustvarjene digitalne animacije je David Kareyan z oljnimi barvami prenesel na platna. Avtor kombinira sodobne in tradicionalne tehnike in s tem raziskuje možnosti sobivanja novega in starega, pa tudi naravnega in umetnega. Hierarhični navpični odnos se spremeni v horizontalno sodelovanje in dopolnjevanje. S tem zavrže sodbo Umberta Eca, da bo planet v prihodnosti pripadal uporabnikom novih medijev, vse drugo pa bo postalo različica civilizacijskega proletariata.
A dejstvo ostaja. Nič ni naslikano neposredno, vse je ustvarjeno s pomočjo matrice. In naša mentalna podoba nastaja zaradi diskrapance med projekcijo in stimulansom. Matej Košir s svojim projektom 'David' raziskuje to naše dojemanje realnosti. Tu naletimo na znano vprašanje, kaj je realnost. Če je tisto kar vidimo, slišimo, okusimo in občutimo le projekcija že znanih izkušenj, se zdi ločevanje med realnostjo in iluzijo nemogoče.
Matej Košir, David R, 2009
Betsabee Romero pravi: »Dokler se matrica vrti, se iluzija ustvarja in ohranja!« Pnevmatike, ki so sredstvo naše mobilnosti, spreminja v matrico. Vzorec, ki ga vreže v gumo, pa se preko odtisa ponavlja dokler ima avtorica motivacijo, da jo poganja. Po njenem imamo torej vzvode za ustvarjanje iluzije v svojih rokah.
Ne smemo pa pozabiti, da se za črno zaveso skrivata Mister in Missis Smith, čeprav s tem nimam v mislih zakoncev Jolie-Pitt, ampak tandem Nika Oblak in Primož Novak. V kratkem videu 'Shund', tako kot Mister Smith v Matrici, vsiljujeta vsesplošno prisotnost. Identiteta vseh likov je njuna identiteta. Hkrati pa je ustvarjen deja vu efekt. Pojav, ki odkriva anomalijo v matrici.
Primož Novak & Nika Oblak, Shund, 2008
Toliko o Grafičnem bienalu s strani ekipe Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 30. septembra, ob isti uri, na isti frekvenci. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Janja Kavčič in Špela Škulj.