Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Blake Morrison - Zagovor Johanna Gutenberga (3954 bralcev)
Četrtek, 17. 9. 2009
Martin Horvat



Cankarjeva založba je tokrat poskrbela za izid »Zagovora Johanna Gutenberga«, romana izpod peresa Blakea Morrisona. Morrisona verjetno najbolj poznamo po nagrajeni in kasneje na filmsko platno prenešeni avtobiografiji z naslovom »In kdaj si zadnjikrat videl očeta?«. Poznati pa ga moramo tudi po tem, da se je vedno znova uspešno dokazoval kot zelo raznolik pisec. Njegov avtorski opus namreč obsega vse od romanov, poezije, opernih libretov in dramskih iger do knjig za otroke in publicističnih objav.

Dve zvrsti iz tega širokega spektra besedil je strnil v svojem »Gutenbergu«, ki je homogena zmes biografije in fikcije. V njem spoznamo Johanna Gutenberga kot človeka in osebo z življenjem, neodvisnim od javne zgodovinske persone, kar je kasneje postal. Spoznamo njegov danse macabre skozi življenje, ki je ujeto med pijačo in ženske, med bogastvo in propad. Spoznamo njegovo večno tavanje po vicah na Zemlji, saj ima kri premalo modro, da bi bila patricijsko modra in premalo rdečo, da bi bila rdeča kot je tista, ki jo je občudoval pri rokodelcih. Ljudje ga spoštujejo in ljudje se mu smejijo. In prav neprikladno - je pobožen kristjan z umom znanstvenika in z željo po napredku.

S prvo besedo romana z nami spregovori sam Herr Johann Gutenberg, intelektualec in izumitelj. Vendar z nami spregovori posredno. Ne le posredno prek teksta, čemur nikoli ne uidemo, ko vzamemo v roke knjigo. Med njiju se vrine še en posrednik več. To je pisar, ki po nareku slabovidnega in starega Gutenberga zapisuje njegov zagovor, izpovedno lajšanje vesti in obeležje njegovih dosežkov obenem. Zapisuje zagovor dejanj tistega moža, čigar telo je bilo že tako slabotno, da zanj telesna bolečina ni bila več relevanten pojem. Ranjen je bil lahko le njegov ponos. In tega je branil.

Rdeča nit zgodbe je zarisana prek biografskih mejnikov iz Gutenbergovega življenja, pravo meso zgodbe okrog nje pa gradijo njegova najbolj osebna razmišljanja in občutja. V njih se med drugim izkazuje Morrisonovo zanimanje za že omenjeno problematiko posredovanosti besedila. V romanu naletimo na Gutenbergove besede o intimnem odnosu avtorja in bralca, med katera naj se ne bi nihče vrinil. Seveda prav te besede izreče, ko jih narekuje svojemu pisarju. Tu pa se ne ustavi. V odlomku, v katerem se spominja prvega dne s svojo izbranko Ennelino, zdaj že dvakrat posredovani Gutenberg, samega sebe obravnava v tretji osebi in se s tem odmakne še dlje od bralca.

Problem besedila na papirju ni nov za nas in ni bil nov za Gutenberga. Pisane besede se je nekoč bal že Platon, ko je v dialogu Fajdros Sokratu položil v usta tale premislek: »Bistvena pomanjkljivost vsakega zapisa je njegova nezmožnost zagovora, njegova nezmožnost, da odgovarja na vprašanja.« In vendar je Morrisonov Gutenberg za svoj zagovor izbral prav besede na papirju.

Kot izumitelj je moral opraviti s povsem drugačnim strahom. Tokrat je šlo za strah cerkvenega duha časa. Duha, ki mu ni dišala misel na besedilo, ki ni zapisano s človeško roko, ves čas seveda pod vodstvom Božje. Ni mu dišala misel na pohujšljivo hitro tiskanje knjig, ki je lahko prineslo le nekontrolirano razmetavanje znanja med navadne ljudi. A Gutenberg je bil v glavi mož modrosti in v rokah mož obrtniške delavnice. K temu je dodal še željo po dobičku in izpolnil vse pogoje za izum tiska.

A čeprav je Gutenberg prehiteval svoj čas, nikoli ni prehiteval samega sebe. Preden se mu je porodila zamisel za tisk, je dolga leta opravljal službo pisarja. Celo enega najboljših daleč naokrog. Zelo zgovoren je eden od sicer kratkih odlomkov v romanu, ko stari Gutenberg sam poprime za gosje pero in nekaj strani zapiše brez pomoči pisarja. V njem obuja moč pisave kot pisanja, posebne vrste tihega govorjenja, stika s samim seboj in s svojimi »skritimi spomini, ki mezijo ven kot črnilo.«

Gutenberg kljub svoji zavezanosti pisanju - ali pa ravno zaradi nje - mora iznajti tisk. Tako se je pač zgodilo. In Morrisonov roman je opomnik za vse tiste, ki so kdaj prebrali kakšno knjigo, da se imajo za to zahvaliti prav Johannu Gutenbergu.

S pomočjo Božje roke in računalnika napisal Martin.


Komentarji
komentiraj >>