Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TYONDAI BRAXTON: Central Market (Warp, 2009) (ponovitev 27.9. '09 ob 00.30) (2787 bralcev)
Nedelja, 20. 9. 2009
goran



 

Glasba v zadnjega pol stoletja je v primerjavi s hitrostjo razvoja na številnih drugih področjih razmeroma konzervativen pojav. Ker smo se navadili določenih pravil, je za glasbenike postalo sila težko narediti nekaj bistveno novega, ne da bi ob tem izgubili pozornost širšega kroga poslušalcev. Spremembe zato iščejo v minimalnih, največkrat banalno majhnih premikih, ki le potrjujejo – ali pa oblikujejo - našo poslušalsko okorelost. Inovativnost je seveda najlažje poiskati v odmiku od tradicij, tisto, kar je mnogo bolj zanimivo in obenem tudi težje, pa je nadgrajevanje teh tradicij v nekaj novega. Tyondai Braxton s svojim novim samostojnim albumom v podstati ohrani ta izročila. Gre celo tako daleč, da inspiracijo poišče v delih Stravinskega, Vareseja in njunih sodobnikov, vendar pa njihove ideje izkoristi skozi lastno glasbeno vizijo. ‘Central Market’ torej ne stori revolucije pokaže pa, da je z originalnostjo in glasbeno razgledanostjo tudi iz pol in več stoletja starih vzorcev moč iztisniti sveže, med preteklost in prihodnost razpete vsebine.

Tyondai glasbo ustvarja že od sredine devetdesetih let, njegov zaščitni znak pa je postalo specifično zankanje s kitarskimi efekti in podobnimi elektronskimi oblikovalci zvoka. Ob očetu skladatelju Anthonyu Braxtonu je bil že v otroštvu izpostavljen klasični in moderni kompoziciji ter jazzu, vendar pa se je takrat uporniško bolj navduševal nad hiphopom in rockovsko glasbo. Pozneje je na konservatoriju dokončal študij kompozicije in od tam ohranil glasbene osnove ter tehnično znanje, opustil pa elitistično, akademsko obravnavo glasbe. Njegove solistične začetke je zaznamovalo zvočno raziskovanje, ki je vrhunec doživelo v letu 2002 s prvencem ‘History That Has No Effect’, širšemu krogu ljubiteljev glasbe pa se je prikupil kot osrednji član atraktivne rockovske druščine Battles. S ploščo ‘Central Market’ sedaj zvočno zvedavost s prvega samostojnega albuma in battlesovsko osredotočenost nadgradi s klasičnimi aranžmaji v izvedbi priznanega Wordless Music Orchestra.

A tu je potrebno takoj poudariti, da ne gre le za klišejsko »zdaj sem pomemben in sodelujem s simfoniki« obliko sodelovanja. Braxton klasično glasbo namreč spretno vpne v rockovski in elektronski kontekst. Orkestracije se spustijo v domišljen dialog z mojstrskim kitarskim prebiranjem, elektronskimi manipulacijami, mnoštvom najrazličnejših zvokov ter efektiranim vokalom. Tu Braxtonu uspe ustvariti izvrstno ravnotežje med akademsko in pop formo, kar glasbo kljub njeni kompleksnosti naredi ušesom prijazno. Eno zanimivejših dogajanj se odpre skozi poigravanje z nenavadnimi harmonijami, v katerih v teoriji nezdružljivi zvoki sestavljajo presenetljive domislice, polne subtilnih detajlov in nepričakovanih preobratov. Vsaka od sedmih skladb je zgodba zase. Kljub dejstvu, da ne sestojijo iz refrenov, pa že ob prvem poslušanju obstanejo v ušesu, kar najbrž lahko pripišemo predvsem osredotočeni naraciji in neki intuitivni zvočni logiki.

Idejo dvojnosti Braxton reflektira tudi v kreiranju razpoloženja. Med tem, ko je prvi del plošče izrazito igriv, otroško iskren in vesel, v nadaljevanju pobudo prevzame cinizem oziroma nekakšen zlovešč humor, kar pa ne pokvari izrazito optimističnega vzdušja. Prej nasprotno. Z njim Braxton ponovno ujame izvrstno ravnotežje, tokrat med naivnostjo in duhovitostjo. Iz kombinacije raznoterih izročil mu uspe izluščiti nekaj povsem sebi lastnega tako v kontekstu zvoka kot forme. Repetitivni poliritmi, krhke sintetične in atonalne psihedelične kitarske melodije, dinamične orkestracije ter elektronsko teksturiranje povržejo nekonvencionalno poslušanje, ki pa pod površjem ohrani vez s prepoznavno glasbeno preteklostjo. Z albumom ‘Central Market’ se Tyondai dokaže kot eden zanimivejših sodobnih ustvarjalcev in bržkone bo v prihodnosti vanj uprto marsikatero avanturističnih muzik željno uho. Izvrstno se znajde tudi v družbi preostalih najvidnejših Warpovcev, nemara pa mu lovoriko za album leta izmakne prav njegov »label-mate« Aphex Twin. Če se bodo seveda le uresničile napovedi Steva Becketta.

 

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: TYONDAI BRAXTON: Central Market (Warp, 2009) (ponovitev 27.9. 09 ob 00.30)
anonimni alkoholik [23/09/2009]

G. Foetus je dobil konkurenco.
odgovori >>

    Re: TYONDAI BRAXTON: Central Market (Warp, 2009) (ponovitev 27.9. 09 ob 00.30)
    goran [23/09/2009]
    hmm, se ti zdi, da bi se ju lahko dal v isti kos? al konkurenco v smislu, da sta trenutno najbolj zanimiva ustvarjalca? : )
    odgovori >>

Re: TYONDAI BRAXTON: Central Market (Warp, 2009) (ponovitev 27.9. 09 ob 00.30)
gašper [18/09/2009]

...ne bo dovolj.zej je pa že tumač to s plato leta, a? na vsak način bi rad.ne,ne bom glasoval zanjo, čeprau mi je top3, do zdej :)
odgovori >>

    Re: TYONDAI BRAXTON: Central Market (Warp, 2009) (ponovitev 27.9. 09 ob 00.30)
    goran [18/09/2009]
    čak zdej ko se rš hit uleže v uho..boš na tisti drugi dve plati v trenutku pozabu : )
    odgovori >>

      Re: TYONDAI BRAXTON: Central Market (Warp, 2009) (ponovitev 27.9. 09 ob 00.30)
      gašper [20/09/2009]
      ja ne vem...mogoče bo kdo še ob novih slayer vznak padu:) sicer pa je tole od braxtona nujno za doma na polici met.
      odgovori >>

        Re: TYONDAI BRAXTON: Central Market (Warp, 2009) (ponovitev 27.9. 09 ob 00.30)
        gašper [20/09/2009]
        v enih dramatičnih delih albuma se spomnem na film North by northwest (Hitchcock), katero muziko je delal njegov hišni skladatelj Bernard Hermann.samo asociacija pač...
        odgovori >>