Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SQUAREPUSHER: Solo Electric Bass 1 (Warp, 2009) (2389 bralcev)
Sreda, 23. 9. 2009
goran



* Solistični koncerti basovskih kitaristov so precej redek pojav. Vzrok lahko najbrž poiščemo tudi v besedah Toma Jenkinsona alias Squarepusherja, ki pravi da se večina basovskih kitaristov tudi v bendu raje prilagaja kot dominira in je torej zadržanost del njihove mentalitete. A seveda obstajajo izjeme in ena takih je tudi Jenkinson sam. Kot najstnik je v različnih zasedbah sprva poizkusil s kitaro, pozneje presedlal na bas, a sta ga njegova nekonvencionalna uporaba inštrumenta in njegov ne najlažji karakter že kmalu usmerila v solistično ustvarjanje. Ker se je v petnajstih letih povzpel med najprepoznavnejše in najzanimivejše elektrončkarje, je tistemu delu javnosti, ki ga pozna po njegovih ploščah, objava solo basovske plošče bržkone presenetljiva poteza. Med tem pa tisti, ki smo ga imeli priložnost videti v živo in poznamo njegov entuziazem do basovske kitare, najbrž nismo privzdignili obrvi.

Jenkinson se je kot virtuoz z basovsko kitaro dokazal že na svojih albumih. Nekje na prelomu tisočletja je sicer presedlal skoraj izključno na digitalno ustvarjanje, a na zadnjih ploščah je bilo ponovno prisotnega vse več njegovega prepoznavnega basovskega prebiranja. Kot sin jazzovskega bobnarja je že od malih nog imel dostop do raznovrstne glasbe - od jamajškega duba pa do jazza in progresivnega rocka. Najbolj se je navduševal nad glasbo zasedbe Weather Report, Milesom Davisom, pa odličnim jazzovskim bass kitaristom Stanleyem Clarkom, Charliem Mingusom, John Paul Jonesom - basistom zasedbe Led Zeppelin, Kingom Tubbyem, ki ga je mimogrede navdahnil s pristopom »naredi sam« tudi kar zadeva studijsko obdelavo zvoka in še celo kopico drugih inštrumentalistov, ki so krojili glasbeno sceno v 60ih in 70ih letih prejšnjega stoletja. Skozi prizmo teh vplivov njegovo početje z basovsko kitaro torej postane že bolj tehtno, še več veljave pa mu dajejo številni priznani basisti in glasbeniki, ki Toma neskromno prištevajo med najzanimivejše sodobne glasbenike.

Nenavadnega prvega srečanja s Jenkinsonom se spominja tudi njegov dober prijatelj Richard James alias Aphex Twin. V oči mu je takrat padel s svojo veliko basovsko kitaro, kar v kakšnem konvencionalnem koncertnem kontekstu sicer ne bi bilo nič čudnega, v družbi ljudi, ki so glasbo reproducirali z vinilov pa je seveda izstopal. A Jenkinson je s svojim nafankiranim strunanjem navdušil in kmalu pristal najprej pri Rephlexu pozneje pa tudi na Warpu. Morda na prvi pogled ne gre za glasbo pisano na kožo eni najbolj priznanih elektronskih založb, a po drugi strani so tam priložnost vedno dobivali glasbeniki, ki se niso ozirali na trende ampak so jih s samosvojostjo predvsem oblikovali.

Na koncertih je bas kitara že ves čas nepogrešljiv del Jenkinsonovega set-upa, s hektičnim pokanjem strun pa se je izvrstno zapisal pri svojih oboževalcih. Smo ga pa v preteklosti srečali že tudi v bolj subtilnem inštrumentalnem okolju. Med drugim je svoj šest-strunski bas že prekrižal z improvizatorskimi mojstri tipa Derek Bailey, Eddie Prevost in Talvin Singh, zato mu še zdaleč ne gre pripisati oznake »one trick pony«. To je nenazadnje pokazal tudi njegov koncert v Parizu leta 2007, obeležen na ploščku 'Solo Electric Bass 1', ki je potrdil tudi tele Jenkinsonove besede: »tehnično naprednim glasbenikom se rado primeri, da končajo v bendih, ki jih poslušajo le še drugi glasbeniki. Jaz pa poskušam obenem biti tako tehnično spreten kot tudi dosegljiv za širši krog ljudi. Ker vsak obiskovalec mojih koncertov nima brade in prenosnika, najbrž le počnem nekaj prav«.

Pripravil Goran Kompoš

 

 

 



Komentarji
komentiraj >>