* Wu-tangovski kuhar Raekwon je po 14 letih izdal nadaljevanje ene največjih plošč hiphopa v njeni zgodovini, albuma »Only Built 4 Cuban Linx ...«, takrat izdanega za založbo Loud. Potem, ko so se natanko desetletje po izdaji, leta 2005, začele v javnosti pojavljati prve informacije o tem, da bo četrti album gospodiča Raekwona konceptualno nadaljevanje prve »coke-rap« plošče raperske historije, smo morali na izid albuma po vsaj 10-ih spremembah datuma izdaje počakati še dodatna 4 leta.

Problemi, s katerimi se je od leta 2005 soočal naš glavni junak, so bili v veliki meri založniške narave. Podpis z Dr. Drejevo založbo Aftermath, je kmalu zatem, ko se je Dr. Dre odločil skoraj v celoti posvetiti svojemu novemu, zaenkrat še neizdanemu solističnemu delu, zvodenel. Nato je Raekwon svoje upe uprl na ponovno sodelovanje z wu-tangovskim šefom in producentom RZO, a se tudi to ni izšlo, saj RZIN novi zvok povečini ni odgovorjal Raekwonu. Odločitev, da ploščo izda samostojno, pri svoji založbi, je bila tako edina smotrna, a je Raekwon potreboval za seboj izkušeno mašinerijo. Letos je lastni založbi dodal še pomoč velikanke EMI in album je bil pripravljen za izdajo.

Zgodovina raperskih nadaljevanj originalnih klasičnih del nas uči, da je treba biti s tovrstnimi nadaljevanji previden. Res redki raperji so namreč v drugem ali celo tretjem delu vsaj približno konceptualno in kvalitativno nasledili svoj prvenec, povečini pa gre za marketinški trik, saj njihovo najboljše delo z nadaljevanjem prinese precej več pompa in vprašanj, ali bo klepetalcu uspelo naslediti odlično začetno izhodišče. Raekwon sicer uspeha prvenca na svojem četrtem albumu ni ponovil, a se mu je nevarno približal, kar je v raperski suši poslednjih let izvrsten presežek, ki smo se ga razveselili tudi največji skeptiki njegovega drugega dela »Only Built 4 Cuban Linxam ...«.

Za vpogled v drugi del albuma je seveda potreben hiter konceptualni prelet prvenca, danes poleg skupne in prve wu-tangovske plošče »Enter the Wu-Tang« največkrat kandidirani plošči za »naj Wu-tang album vseh časov«. Koncept prvenca, ki je tlakoval pot kasnejšim coke-rap izvajalcem kot sta The Clipse ali Nas, je bila zgodba o mafijskem šefu in dogodkih, ki so sledili njegovemu krvavemu kokainskemu poslu. Protagonist skozi ves prvenec poskuša najti pot iz kriminala, čemur so takrat sledili tudi vsi njegovi gostje ter njegov albumski kamerad Ghostface Killah, ki je tako na prvi kot na drugi verziji »Only Built 4 Cuban Linx ...« odigral odlično vlogo in je bliskovito sledil Raekwonovi ikonografiji, zapolnil vrzeli ter dodajal zgodbi ščepec lastnega vidika.

Koncept prvenca je opazen na vsem albumu, z zelo sorodno naslovnico vred. Raekwon je znova prevzel svoje staro ime The Chef, Ghostface Killah nastopa v vlogi Tonyja Starksa, wu-tangovska gambino imena so znova zasijala v polnem sijaju, presenetljivo pa se je na albumu kar štirikrat znašel pozabljeni Inspectah Deck. Na albumu sodelujejo vsi še živeči člani klana z izjemo U-Goda, ki je v prvem delu zaključil svojo življenjsko zgodbo. Porcija pravega hardcore rapa za razliko od mnogih sodobnih raperskih albumov niti za trenutek ne poskuša hoditi po poti mainstreama, na njem ni nobenih trenutno popularnih, sodobnih klepetalskih gostov, je pa za razliko od prvega dela tokrat protagonist že polaščen svojega načina življenja in ne išče več poti izven svojega življenjskega vsakdanjika. Tretjeosebne kriminalne zgodbe mafijskega šefa The Chef noče prestaviti 14 let nazaj, kot večina nostalgično zgledujočih raperjev, temveč zgodbo vodi z vidika sedanjika, šef je bolj odrasel, na trenutke manj brutalen, a še vedno odločen. Preko darkerske produkcije se »coke rap« manifestacija opira na precizne detajle, kjer psihološki pogled v svet kriminala, mičnih deklet, uličnih zgodb in temačnosti kriminalnega življenja ne izpusti nobenega aspekta kriminalnega poslovanja. Natančno obdela tako proces kuhanja kot nadaljnje preprodaje in uporabnikove priprave kokaina, „nakladaškega" jamajško govorečega dealerja, dialoge v zaporu, razkazovanje denarja in uspeha. Svet protagonista prikazuje s strani slehernika. Konceptualno popolnoma zapopade prvi del, saj album odpre repriza zadnje kompozicije prvenca in ga preko detajlnega pripovedništa, spretnega uličnega sprehajanja distribucije droge, umeščanjem starejših karakterjev z vpogledom nazaj ter izvrstno besedilno virtuoznostjo, Chef živahno popelje od začetka do konca, brez odvečnih nekonceptualnih prebliskov, kakršen je na albumu pravzaprav samo homaž preminulemu wu-tangovskemu odštekancu, Ol' Dirtyju Bastardu.

Glavna razlika v obeh nadaljevanjih pa je v produkcijskem pristopu. Prvenec, v celoti sproduciran s strani wu-tangovskega možgana RZE, je namreč tokrat zamenjan z zvezdniško zasedbo starošolskih hiphop producentov, med katerimi je RZA osebno poskrbel le za tri podlage, bolj zanimivo pa je to, da so pravzaprav vsi producenti poskušali zapopasti stari RZIN zvok, še posebej se je tej starošolski Wu-Tang estetiki približal pokojni J. Dilla. Chef je producente očitno izbral precizno. Kljub eklektičnosti izbora in občasno tudi zvoka, album zveni produkcijsko koherentno in nas preko atmosferičnih beatov, orkestriranega soula, mnogih znanih in že slišanih »samplov« vodi po poti prvinskega cinematičnega, temačnega ter zaprešenega soul-funka sedemdesetih, od česar izstopi le funky produkcija Dr. Dreja. Ostali velikani hiphop produkcije, kot so Erick Sermon, Pete Rock, Alchemist, odbiti Necro, Marley Marl, pa tudi Allah Mathematics, Scram Jones in BT, pa se natančno približajo Raekwonovemu stilu, a obdržijo svoje značilnosti, za to priložnost povsem netrendovske produkcije.

Raekwon je v štirih letih posnel zajetno število kompozicij, med katerimi mnoge niso prišle na osnovno verzijo albuma in bodo verjetno tako ali drugače preko medmrežja pripotovale v naročje zainteresirane javnosti. V studiu žal ni dočakal Nasa, s katerim sta se odločila posneti nadaljevanje »Verbal Intercoursa«, a bomo verjetno nekaj kompozicij slišali v obliki kakega dodatnega diska. S pričarano nostalgijo na sodobni način, kjer se Chef in Tony Starks ponovno odlično dopolnjujeta, nadaljujeta strukturo prvenca in vokalno pogledujeta na stvari iz starejše perspektive, a hkrati dokazujeta, da se na točko preteklosti ne želita vračati. Tako smo dobili najboljši wu-tangovski album, izdan po Ghostfacovem »Supreme Clientele« iz leta 2000, ter najboljši raperski album poslednjih dveh let. Odrasel, konkreten, koheziven in v maniri umazanega newyorškega hiphopa inspiriran Wu-Tang album cinematičnega kriminala je še dokaz več, da New York znova prevzema primat raperskega sveta, z izločitvijo - recimo petih kompozicij - pa bi album še dodatno pridobil.

pripravil Jizah