Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ex Ponto 2: družinska psihopatologija vsakdanjega gledališča (3237 bralcev)
Četrtek, 24. 9. 2009
Pia



Zadnja letošnja »pisma« s Črnega morja oziroma Ex Ponta so bila gledalcem odposlana včeraj. Zaradi ogromne količine psiholoških travm, ki jih je povzročila tematika letošnjega festivala – družina - se bomo lahko posvetili le nekaterim. Čas pri analitiku je namreč omejen in »košta«.

Sobotni večer v gledališču Glej pa na primer nikakor ni bil travmatičen, ampak avto-psiho-travmatološko luciden, za ker je znala z neverjetnim glasom in karizmo poskrbeti Aphra Tesla s svojim električnim teatrom, glasbeniki mački. Karizmatičen kabaretističen nastop je konsistentno povzel v morbidno-komični atmosferi s fantastično jazzovsko glasbo in magičnim Aphrinim vibrato glasom, ki je suvereno preklapljal med registri.

Zmes cinizma in emocije je v komadih in medgovorih razbijala podobo matične celice družbe kot idiličnega varnega zavetja. Zaradi naturalizma v sicer poetičnih besedilih in na trenutke avtoironične femministično osorne drže pa se ta izpoved nikoli ni prevesila v patos. Glasbeniki, preoblečeni v bele mačke krhke, a zajebane Aphre, so vlekli »špuro« teatralnosti, ki je zdržala do konca in zato to ni bil samo hud koncert, ampak tudi huda predstava.

Nedelja je dan za družinski obisk muzeja, tokrat Mestnega muzeja, kjer se je ekshibirala Via Nova: posamezni performansi dolgoletnega projekta sedmih smrtnih grehov Vie Negative režiserja Bojana Jablanovca. Tokratna muzejska postavitev se vrača k konceptu prve predstave, Izhodiščna točka-jeza, ko so bili solo performansi prav tako postavljeni v kontekst vizualne umetnosti, takrat Moderne galerije. A tokrat si ni bilo mogoče ogledati vseh posameznih točk, saj so potekale po tri simultano in je bil gledalec prepuščen lastnemu izboru, ki je nujno diskriminiral. S predpostavko pač, da si jih ne ogleduje prvič, niti ponovno, ampak »na novo«.

Na novo pomeni predvsem to, da predstave niso več enkratni gledališki dogodki v času. Postali so performansi, o katerih so se nakopičile analize strokovnjakov, postale so referenčne, opredeljene, kanonizirane in imajo tako posamezni »piece-i« res že muzejsko vrednost. Ta pogled »na novo« je re-prezentacija performansov, ki imajo ta novi znak že vpisan vase in torej »realno pri Jablanovcu« tudi – včasih avtoironično - izrabljajo. Najsibodi za zdaj o tem dovolj, saj bomo Vii Novi namenili celoten ponedeljkov Teritorij teatra.

Nekonvencionalni prostor hotelske sobe v 11. nadstropju hotela Park je bila lokacija predstave Meja bulgarske režiserke Sofije Ristevske, ki je uprizorila tekstovno predlogo Venka Anadonovskega. Tam smo si bili z igralci res po družinsko blizu, vsaj fizično. Gre za zanimiv tekst, poln metafor. Naslov »Meja« se nanaša tako na balkanske teritorialne zdrahe, pomeni pa tudi mejo med javnim in zasebnim, mejo dovoljenega. Uprizoritev je bila, če ne upoštevamo lokacijskih posebnosti, precej konvencionalna. A ravno ta lokacija je znala stvar narediti atraktivno, čeprav bi se prostor dalo tudi bolj interaktivno izkoristiti, gledalec se je včasih počutil pač res zgolj kot v drobceno majcenem teatrčku za petnajst ljudi.

Predstava Umazane zgodbe iste režiserke v istem hotelu istega dne, a v drugem nadstropju, je bila nekakšna mineštra tekstov Piedra Huana Gutierreza, Edvarda Albeeja, Eve Ensler, zajebantskih lastnih vložkov treh igralcev in znanih pop komadov. Zanimiva forma je predvidela posaditev gledalcev pred platno, kjer se se potem projicirale kolobocije igralcev, ki so jih izvajali v sosednjih hotelskih sobah, včasih pa so vdrli tudi pred projektor in uganjali norčije in situ.

Bolj kot prevladujoče stand up pogrošne fore, v katerih so so morda sami igralci še najbolj zabavali, je impresionirala forma, saj je gledalca puščala v prostoru med fikcijo in realnostjo, med zdaj in prej, med v-živo in v-naprej-posnetim. Če bi predstava bolj gradila na teh kontrastih, ne pa, da se je hkrati stegovala še po kvazi-družbeni kritiki, bi morda povedala več.

Predstava Pletenje Barbare Kapelj Osredkar, katerega glavno rdečo nit je uprizorila Damjana Černe kot Luise Nevelson, se je ukvarjala s problematiko matere umetnice. Kakšen je družbeni nukleus v primeru, ko mati ne živi samo za dete, »oh moj Ivan, izvoli kavo«, ampak ima neke egoistične težnje po ustvarjanju, ki ji sploh ne pritičejo? Zanimivo vprašanje se odpira napol dokumentaristično z izseki intervjujev z ženskami, materami umetnicami, po drugi strani pa močna prezenca edine igralke ustvarja frfotajoči shizofreni teatralični patos. Čeprav se predstava samopromovira kot nemoralistična, pa vseeno zapada klišejem in zares je bilo pogrešati malo večjo diverziteto pogledov.

Dragi ljubi poslušalec, glede Evergreena Vlada Repnika pa ne vem kaj storiti. Nemo kričim in formiram stavke v glavi, a se mi izvijejo samo tri črke: dvojni ve, te, ef. Dobro, videli smo sicer robotke z Baletike Internettike, ki jih je pač lepše gledat na ekranu, pribili smo pobeljen računalnik na zid, bilo je kul, da se prenašamo v živo v Armadorro in Tallin, videli smo celo rekonstrukcijo Gertrude Stein. Lep kup stvari torej, ampak kaj vse to pomeni skupaj? Za to je pač treba znati japonsko, pravijo v predstavi. Hmmm, so nas potegnili za nos? (Ne vem, ampak verjamem v Igorja ob 16.00, da bo znal kaj, celo pametnega, o tem povedat.)

Zaključujemo tako kot smo začeli – kabaretistično, kot se je zaključil tudi letošnji Ex Ponto. The Tiger Lillies so ne le glasbeno, ampak tudi performativno razturili. Zelo. A vseeno je bil to pretežno glasbeni dogodek, zato ga bomo prepustili glasbeni redakciji, saj kasneje danes sledi RŠ recenzija včerajšnjega dogodka. Ni kaj, paciente mi kradejo.

Z Ex Ponta poročala vaša osebna družinska teatro-psihiatrinja Pia Brezavšček.


Komentarji
komentiraj >>