* Samosvoji mehar Bratko Bibič ostaja ena od najbolj enkratnih osebnosti domače drugačne glasbene scene. Še od časa Begnagrad, ki jih danes poznajo malone po vsej obli po pionirskem združevanju žanrov, ni popustil pred predalčkanjem ali institucionalizacijio svojega početja. Svoje žanrsko neujemljive muzike nenehno prenavlja in obnavlja; jih postavlja v nove kontekste, ne glede na to ali gre za konceptualno lepljenje na gibljive slike ali pa na postavitev v drugačno inštrumetacijo.

Prav s slednjim imamo opravka na njegovem novem albumu, ki je nastal v španoviji s švicarskim kvintetom Rämschfädra, klasično izobraženimi glasbeniki, ki so Bibiča povabili k skupnem muziciranju v okviru zaključne delavnice enoletne podiplomske smeri švicarska ljudska glasba, in sicer v organizaciji Visoke glasbene šole v Luzernu. Naš mehar je s seboj pripeljal svoj stalni bend The Madleys, v Švici pa je poiskal še kanadsko evfonistko Shirley A. Hofmann, ki je z njim sodelovala še na prvencu Madleysov.

Na delavnicah je nastala presenetljiva in mamljiva različica Bibičevih novih in starih, že preverjenih skladb, ki smo ji lahko prisluhnili tudi pri nas leta 2007 v okviru koncertnega cikla Radikal šik, s to razliko, da je pri nas namesto Hofmannove nastopil pozavnist Uroš Polanc. Še pred slovenskim nastopom pa so muzičisti zagodli dvakrat na švicarskem ozemlju, med drugim na priznanem festivalu Alpentöne v Altdorfu, kjer je tudi nastal posnetek za pričujoči album.

Ta krasen dokument o zelo uspešnem glasbenem sodelovanju slovenskih in švicarskih glasbenikov, nosi za Bibiča značilno hudomušen naslov, ki se v prevodu sliši kot Dobri duh iz zelenega gozda. Hudomušnost - tako glasbena kot besedna v naslavljanju komadov - pa, kljub temu, da švicarski delež glasbenikov prihaja iz klasičnoglasbenih voda, preveva tudi cel album.

Bibičeve skladbe resda občasno dobijo drugačen pridih in nas spomnijo na kakšno klasično komorno igro ali tudi na renesančno muziko in celo na Bacha. A njegov značilni pečat v sprevračanju znanih klišejev ter poseganje po nenadnih obratih, zasukih, ustavitvah ter nenazadnje vložek tako njegovega igranja kakor članov Madleysev dodobra obrne klasičnoglasbeni vzorec. Že v prvem daljšem komadu, denimo, slišimo razvneti tolkalski solo Marjana Staniča, pihalski soli Vaska Atanasovskega in Boštjana Gombača pa nemalokrat zazvenijo v neoswingovskem in kajpak jazzovskem ključu.

Če temu dodamo Bibičeve značilno nenavadne, "šekaste" melodije, ki se spogledujejo z namišljeno ali, raje, izmišljeno folkloro, ter s svojo ponavljajočo se strukturo napeljujejo na pravljičnost ali sanjski svet, nam je jasno, da imamo pred seboj še eno odlično stvaritev vodilnega domačega alternativnega meharja, ki je svojo glasbo mojstrsko prepletel z vplivi drugih in drugačnih glasb, a tako, da ta glasba zveni še bolj "bibičevska" kot sicer. Naj se torej odvrti zabavna, zafrkljiva in poskočna glasba, kakor so si jo zamislili in odigrali Bridko Bebič & Taveseli pradolenjski Švicarji.

pripravil Mario Batelić