CELLULE DE INTERVENTION METAMKINE, 26. 9. 2009; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

* Če bi bilo smiselno začeti recenzijo z molkom in s po kartezičnih koordinatah hlastajočem sopihom, kar je bil včeraj moj prvi odziv na težkokategorno 'šamarčino', ki so nam jo v fris izstrelili brezobzirni Francozi, potem bi to vsekakor storil. Tako pa sem se raje odločil za "wow, to je bilo pa preveč". Nepozabni LSD, prvovrstna roba iz Grenobla. In to za borih 6 evrov.

Cellule d'Intervention Metamkine torej prihajajo iz Grenobla. Obstajajo že 22 let, postava, ki smo ji bili priča preteklo soboto v prenovljenem klubu Gromka na Metelkovi, pa deluje od leta `91. Multimedijski trio sestavljata Christophe Auge in Xavier Querel na vizualnih inštrumentih ter Jerome Noetinger na slušnih napravah. Vizualca opravljata s tremi projektorji, od katerih dva projicirata v ogledala, tretji pa je direktno usmerjen v platno, ki stoji za tem avdio-vizualnim bendom. 16-milimetrski trak tekom nastopa obdelujeta s filtri, prizmami, luknjači in celo s kislino. V obsegu Noetingerjevih rok pa najdemo stari Korgov analogni sintetizator zvoka, Revoxove magnetofonske snemalnike oziroma predvajalnike, tranzistor, nepogrešljivi delay in še kakšno retro napravico. Celotna secirnica "Intervencijske celice" Metamkine pa se je odvijala na tleh pod odrom kluba Gromka, tako da je bilo moč opazovati rokohitrstva in tehnike avdio-vizualnega sintetiziranja.

Pred sobotnim koncertom sem se preko spleta malček izobrazil v smeri Metamkine in preko opisov ter intervjujskih fragmentov, položenih v članke, razbral presenetljivo poveličevanje analognega, ne v smislu popolnoma upravičenega fanovstva, ampak mitov, ki nimajo nobene realne osnove. Govora je bilo predvsem o tistem pravem analognem performansu brez laptopa, kjer se na odru dejansko nekaj dogaja, ter o pomembnosti neodvisnosti in z njo povezane kreativnosti. Ob tem pa se je ignoriralo dejstva, da so možnosti neodvisnosti, osebnega vložka, eksperimenta in performansa znotraj digitalnega mnogo večje, vendar seveda mnogo bolj nevidne. Poleg tega se je poveličevalo koncertno postavitev Metamkine kot nekaj novega in unikatnega, vendar mislim, da je navkljub morebitni resničnosti te trditve to popolni nesmisel. Več izvirnosti ponavadi pokaže vsak spodoben elektrončkar pri sintetiziranju ali procesiranju enega marginalnega zvoka, ki na primer predstavlja en procent komada. To pa seveda velja tudi v primeru Metamkine. Zato francoski trio ni nekaj posebnega zaradi analognega performansa, "neodvisnosti" znamke Korg ali Revox, ampak enostavno zato, ker člani obvladajo svoj posel. Eksplicitna originalnost v smislu odrske postavitve in nabora opreme je nična proti izvirnosti, ki se skriva v tehnikah avdio in video procesiranja ter medsebojne komunikacije. Metamkine so retro avantgarda, ki zna iz določenih izraznih sredstev s pomočjo lastnih tehnologij izžeti kar največ in le v tem se skriva njihov presežek.

Pravijo, da ko napake naredijo partnerja popolnega, takrat si zares zaljubljen. V primeru analognih šumov in pack pa bi lahko rekli tole: šele ko ta navlaka naredi nastop popoln, takrat smo priča pravemu retro dogodku, ki je svež tudi v današnjih časih. Metamkine so v soboto gladko presegli nivo zadovoljevanja analognih nostalgikov ali lo-fi ljubiteljev, saj motnje niso bile nekaj spremljevalnega ali konceptualnega, ampak so bile v sinergičnem smislu integrirane v celoto. Poleg tega je analogno in organsko zvoku ter sliki dodalo toplino, odtenek in značilno obnašanje, kar je na eni strani preko nostalgičnih vezi delovalo kot še posebej osebni dodatek izkušnji, po drugi strani pa je blestelo v svoji unikatni estetiki. Nostalgična nota analognega je prišla do izraza predvsem zaradi vsebine in načina podajanja le-te, saj je avdio-video celota delovala kot bombardiranje spominov iz preteklosti, v sanjskem smislu pomešanih in naplastenih ne samo med seboj, temveč tudi s sliko in zvokom nezemeljskih izvorov, ki so se kot motnja ali osrednji element pojavljali v tej bliskoviti in dinamični multimedijski tvorbi. Gromka se je spremenila v multidimenzijski sprejemnik, čigar pretok je pod težo intenzivnosti in neusmiljenosti informacij ter odmevov iz vzporednih vesoljskih krajin in daljnih kotičkov nezavednega, logiko in z njo povezan človeški upor spremenil v prah. Edino smiselno početje je bilo kanaliziranje vsebin nepojasnljivega izvora in hkrati neizmernih lepot, čemur bi s težavo nadeli ime, a vendar se dogajanju zaradi koherentnosti celote intuitivno vsiljuje nalepka "popotovanje v osrčje stvari".

Ker se pri Metamkine zvok in slika ne podrejata eden drugemu, temveč vzpostavljata dialog, smo seveda lahko občudovali avdio odzive na video in obratno. Odzivi so imeli relativno dolg reakcijski čas, vendar se to ni izkazalo kot slabost, temveč ravno obratno. Ker smo zavoljo počasnejšega dialoga lahko pričakovali spremembo, se je s tem vzpostavil čar suspenza, Metamkine pa so v smislu prvovrstne improvizacije v trenutku odgovora lahko poslušalcu ponudili več, kot si je sam lahko zamislil in pričakoval. Improvizacija je bila postavljena znotraj okvirov vnaprej pripravljenih posnetkov in slik, hkrati pa je neprestano iz teh okvirjev tudi uhajala, saj je šlo poleg procesiranja pripravljenega tudi za sprotno sintezo. Tako smo lahko dobili kolaž, sestavljen iz kompleksnejših, vnaprej pripravljenih motivov ter na drugi strani preprostejših in sprotnih elementov.

Kino za ušesa, glasba za oči! To je stavek iz napovednika dogodka, ki se je v soboto še kako potrdil. Zvok je imel dejansko video konotacije in obratno. Kjer je en medij izčrpal svojo izraznost, tam se je začel drugi. Občasno pa je en medij tudi samovoljno udaril po obiskovalcih in je zavoljo dogajanja, v katerega smo bili vrženi, zaživel v dvojni naravi. Kot najbolj nazoren in hkrati neverjetno učinkovit primer tega naj navedem en samcat izstrelek stroboskopa, ki je imel zvok in jakost tisočih eksplozij ter odmev pangalaktičnih razsežnosti. V resnici zvoka seveda ni bilo - bil je le trenutek zaslepljujoče svetlobe. To je hkrati tudi primer preproste uporabe vsem znanih orodij, čemur načeloma rečemo klišejsko, a v okviru te predstave blisk stroboskopa postane nekaj totalno izvirnega in hkrati genialnega. Prav tako so Metamkine mnoge preproste elemente spretno zamaskirali do nerazpoznavnosti in nam tako s sredstvi za "male pare" uprizarjali spektakel prve vrste, ki se po učinkovitosti postavlja ob bok velikim in dragim projektom ter jih v mnogih aspektih tudi presega.

Pred koncertom je za zelo primerno atmosfero in ogrevanje poskrbel Goran Kompoš, sicer član glasbene redakcije Radia Študent. Tovrstno DJ-anje je po mojem mnenju pomemben del kvalitetnega koncerta in škoda, da se na to vse prevečkrat pozabi. DJ-anje se je nadaljevalo tudi po koncertu, a žal zaradi moje odsotnosti tega ne morem komentirati. Vsekakor pa je potrebno omeniti še dogajanje med koncertom, ki je bil v preveliki meri svetlobno onesnaževan, to pa je tudi edini minus sobotnega večera. Da smo ljudje drhal, ki z 'gobcanjem' in v sobotnem primeru tudi z odpiranjem vrat, nespoštljivo kvarimo koncerte, je pač neizogibno dejstvo. Tudi sam se seveda občasno znajdem v tej vlogi. A hkrati bi se tokrat dalo z neko diskretno osvetljavo predprostora eliminirati najbolj moteč element - zunanjo svetlobo, ki je prav gotovo marsikoga vrgla iz tira, in to vsakič, ko so se odprla vrata.

Cellule d'Intervention Metamkine nam je omogočila Defonija, ki letos praznuje že svojo deseto obletnico. Dotični dogodek je bil po besedah organizatorja Mihe Zadnikarja uvod in ogrevanje v osrednji event, jazz perverzijo The Thing + Sonore, ki se bo zgodila 12. oktobra v klubu Gromka. Do takrat si dodobra odpočite in zacelite otekline od varnostnih pasov, ki jih je povzročila nepozabna hiper divja vožnja po psihofizičnem vesolju z imenom Metamkine. V kolikor vas ni bilo, pa seveda obžalujte, jokajte in si pulite lase.

pripravil Tadej Droljc