* Finec Sasu Ripatti je pri založbi Leaf izdal ploščo 'Tummaa', pod katero se je podpisal s svojim najstarejšim alter egom - torej kot Vladislav Delay. Gre za primarno akustični izdelek, pri nastanku katerega sta sodelovala še škotski zvezdniški skladatelj Craig Armstrong na klavirju ter argentinski glasbenik Lucio Capece na klarinetu in saksofonu. Ripatti pa se je za to priložnost - tako kot v zadnjem času vedno pogosteje - vrnil k svoji prvotni ljubezni, tolkalom. Trio je posnel nadvse atmosfersko-razpoloženjski izdelek, ki pomeni kar radikalno spremembo smeri Delayevega ustvarjanja.

Sicer pa je Ripatti očitno v nadvse plodnem obdobju, saj je v lanskem letu izdal ploščo 'Convivial' kot Luomo, letos še eno s svojo življenjsko sopotnico Antye Greie-Fuchs v navezi AGF/Delay ter kot član Moritz Von Oswald Tria album 'Vertical Ascent'. Aktualni album 'Tummaa' je njegov prvi album za angleško založbo Leaf, ki je ena bolj produktivnih v zadnjih letih in pod okrilje katere spadajo tudi imena kot so Murcof, Manitoba ali A Hawk And A Hacksaw. Morda je nekatere presenetilo sodelovanje Craiga Armstronga na Ripattijevem novem izdelku, saj je znan predvsem po svojih sodelovanjih z Madonno, U2 ali Massive Attack ter po glasbi, ki jo je ustvaril za filme tipa Moulin Rouge in Romeo and Juliet. Vendar sta Ripatti in Armstrong že v preteklosti sodelovala, med drugim tudi v zasedbi The Dolls, ki jo je poleg njiju tvorila še AGF. Lucio Capece pa je poleg Mike Vainia in Dereka Shipleyja ter seveda samega Ripattija član Vladislav Quarteta.

Naslov »Tummaa« v finskem jeziku pomeni »tema«, kar bi naj tudi odsevalo razpoloženje, ki ga album prinaša. Hkrati pa priča o obdobju, v katerem je album nastajal, ko je bilo na Finskem le po nekaj ur svetlobe dnevno. Gre za skrajno introvertiran izdelek, daleč stran od zadnje Luomo stvaritve, ki je bila popolnoma na »popiš« strani kontinuuma Ripattijevega ustvarjanja. 'Tummaa' je kontemplativna ambientala, pri kateri bi kot referenco težko zaobšli delo Briana Ena, ki je tako rekoč prvi povil tovrstne umotvore. Ves album ustvarja vtis komunikacije med inštrumenti, ki se odzivajo drug na drugega in tako spletajo subtilno razgibano dogajanje. Prisotno je večinoma sporadično pojavljanje zvokov, ki pa kljub vtisu večinske odsotnosti melodij tvorijo koherentno zgodbo.

V otvoritvenem komadu 'Melankolija' po nepovezanem uvodu nastopi skorajda osladna tema, ki prihaja iz Armstrongovih klaviatur, a kaj hitro ponovno ponikne v raztreščeno zvočno pokrajino. Drugi komad 'Kuula (Kiitos)' nadaljuje s to raztreščenostjo, ki se proti koncu razvija v vse bolj konsistentno teksturo. Vendar pa s seboj prinaša vtis preganjavice, ki se lahko pojavi ob prisotnosti popolne teme, ko stvari oziroma zvoki sami od sebe vznikajo iz nič. Sicer pa Ripattijevo bobnanje skozi ves album večinoma prebada prispevek ostalih dveh soudeležencev v tej igri. 'Mustelmia', ki spominja na onomatopoijo brodenja po močvirnati pokrajini, je poleg komada 'Musta Planeetta' še najbolj melodična stvaritev na albumu. Nasploh pa se album bolj ali manj razvija v smeri vse bolj urejenih vsebin, z vedno več fluktuacije v glasbeni strukturi. Posebej velja izpostaviti mistični prispevek s strani klarineta, ki celoten album dela bolj zanimiv kot bi bil sicer. 'Tumma' prinaša s seboj vsekakor zanimivo izkušnjo ali popotovanje in vzbuja zadovoljstvo z obratom stran od estetike, ki jo je prinesel album 'Convivial'. Vendar pa se 'Tummaa' po vsej verjetnosti ne bo zapisal v zgodovino kot tisto najboljše, kar je do sedaj prišlo iz Ripattijevega studia.

pripravila Pina Gabrijan