Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 138: Tomislav Gotovac / časopis Folio / Angelika Sher (5003 bralcev)
Sreda, 30. 9. 2009
mcolner



Tokratno nadaljevanje oddaje je sestavljeno iz treh posameznih dogodkov, razstav, akcij in izdaj, ki se v teh dneh odvijajo v domačih logih. V nadaljevanju se bo Miha posvetil liku in delu Antonia Lauerja oziroma Tomislava Gotovca, ki je s performativno javno akcijo in razstavo zasedel Malo galerijo na Slovenski cesti. Ida je pod drobnogled vzela novo publikacijo oziroma časopis za kulturo in umetnost Folio, ki vsake tri mesece izhaja pod okriljem mariborske organizacije Kibla. Špela pa se je posvetila refleksiji fotografske razstave Angelike Sher v galeriji Fotografija.



gotovac

Tomislav Gotovac


V četrtek, 24. septembra, je bil v Ljubljani najavljen izjemen dogodek, ki je povzročil veliko mero zanimanja - tako povabljenih kot naključnih obiskovalcev. V Mali galeriji se je namreč predstavil Antonio Lauer oziroma Tomislav Gotovac, vsekakor eno ključnih imen jugoslovanske povojne umetnosti. Čeprav je vseskozi nihal med različnimi izraznimi usmeritvami in umetniškimi mediji, ga stroka najrajši in najlažje porine med srenjo takratnih konceptualistov v poznih 60. in zgodnjih 70. letih, tako zagrebške grupe Gorogona, ljubljanske skupine OHO ter kasnejše Grupe šestorice. Gotovac je namreč s svojimi kontroverznimi izdelki in akcijami veljal za večnega sopotnika različnih gibanj, pobud in usmeritev, a je vselej ostal popolnoma neodvisen in samosvoj.

V zgodovini umetnosti se vselej pojavljajo posamezniki, ki presegajo svoj čas in se ne pustijo pospraviti v okvire različnih sistematizacij. Če so na globalni ravni tako delovali recimo Mark Chagall ali pa kasneje Matthew Barney, je v kontekstu rajnke Jugoslavije kot takšen obveljal prav Tomislav Gotovac. Nihanja so se pojavljala že znotraj njegove lastne produkcije, saj je ustvarjal v polju filma, fotografije, ready made principov ter akcionizma, vsekozi pa je veljal za predanega zbiratelja zlasti filmskih vsebin. S svojimi takratnimi sodelavci, zlasti filmskimi režiserji, je predstavljal vrhunce domače povojne avantgarde, ki je vselej bežala iz okvirjev določenih žanrov. Tako je Gotovac v večini nihal med svojo obsesijo nad filmi in performativno neposrednostjo, ki jo omogoča živa akcija.

 

gotovac_02

Tudi dandanes je ta avtor še kako aktiven, čeprav šteje že 72 let. Pred štirimi leti se je preimenoval in postal Antonio Lauer, kar je bila zelo osebna in intimna gesta, ki nima povezave z njegovim umetniškim ekshibicionizmom. V različnih pogovorih je namreč omenjal svojo povezanost z materjo, Nemko iz vojvodinskega Sombora, po kateri je bojda podedoval čut za vizualno. Ko se je kot otrok v začetku vojne vihre z družino preselil v Zagreb, ga je ta zaznamoval s svojo živahno kulturo, pri čemer je prav mama odigrala ključno vlogo. Na drugi strani ugotavlja, da od očeta ni dobil ali podedoval praktično nič, zato je tudi spremenil običaj in se poimenoval z dekliškim priimkom svoje matere. A psevdonim Antonius Lauer je občasno uporabljal že vrsto let.

Tomislav Gotovac se je na umetniški sceni začel konkretneje pojavljati v začetku 60. let, čeprav je njegov prvi javni performans izpričan že leta 1954 v Mostarju. Njegova kombinacija filma, fotografije in akcionizma je bila povezana z uporom proti družbenemu puritanstvu, ki je prisoten v slehernem totalitarnem režimu, socialističnem, demokratičnem ali monarhičnem. Iz tega je izhajalo tudi zgodnje delo, ciklus fotografij z naslovom 'Kazanje časopisa Elle' iz leta 1962. Takrat je ob pomoči sodelavca fotografa Ivice Hripka dokumentiral akcijo razkazovanja tedaj skoraj nedosegljive revije Elle in dosegel pričakovane učinke zgražanja mimoidočih, ki so opazili mladeniča zgoraj brez na zagrebškem Slijemenu.

 

elle

Tomislav Gotovac, Kazanje časopisa Elle, 1962


Podobno udarna je bila tudi njegova filmska kariera, saj je bil ta segment ustvarjanja, kot se zdi, Gotovcu vselej najbližji. Tako se njegovi umetniški filmi, zlasti tisti, ki so nastali kot plod popolnega samouka pred vstopom na filmsko akademijo, sprehajajo med različnimi opredelitvami kot so avantgardni, eksperimentalni in strukturalistični. Vse od naštetega seveda še kako velja. S svojimi poskusi in študijami se je jasno obrnil proti uveljavljenim tokovom, stran od pripovednega filma, v popolno nenarativnost, ki z različnimi sekvencami, spretno montažo in številnimi repetitivnimi vložki izpostavlja na videz trivialne detajle in izseke resničnosti.

Njegov filmski prvenec iz leta 1962, naslovljen 'Smrt', je zgolj napovedoval bleščeče nadaljevanje. Tako je že naslednje leto ustvaril izjemi film 'Favnovo popoldne', ki je nastajal vzporedno z ostalimi vplivnimi eksperimentalnimi poskusi tistega časa. Kot zapiše v katalogu ljubljanske razstave teoretik Stevan Vuković, sodi ta stvaritev v rang prvega Warholovega filma 'Spanje', ko je ta dokumentiral osem ur lastnega spanca, a Gotovac te produkcije tedaj vsekakor še ni mogel poznati. Film 'Favnovo popoldne' je požel velike uspehe na domačih in mednarodnih festivalih; v jugoslovanskem kontekstu je bil opažen že v leta 1963, ko je bil film lansiran v javnost, medtem ko se je v mednarodni prostor in različne festivale prebil relativno pozno, šele v 70. letih.

 

krog

Tomislav Gotovac, Krožnica, 1964


Njegova v likovnih krogih najbolj proslavljena triologija, posvečena velikanom filmske umetnosti, je nekakšna klasika in predhodnica kasnejših umetniških filmov, ki je predvidoma odmevala tudi v seriji filmov Naška Križnarja in skupine OHO. Stvaritve 'Smer', 'Krožnica' in 'Modri jezdeć so povzemale reference iz zgodovine avantgardnega filma, čeprav je Gotovac v mnogih elementih uspel izraziti svoja ustvarjalna hotenja in izpostaviti lasten kontekst težko berljivih pripovedi. 'Krožnico' je posvetil sovjetskemu režiserju Sergeju Jutkijeviču, ki je sprva deloval kot oblikovalec kulis za kultnega Sergeja Eisensteina, 'Smer' se nanaša na vsestranskega Georga Stevensa, 'Modri jezdeć pa je posvečen slavnemu Jean-Luc Godardu. To so filmarji, ki so bili mlademu Gotovcu v povojni Jugoslaviji dosegljivi in katerih stvaritve je ničkolikokrat spremljal in požiral.

Njegovi filmi so bili vselej tehnično fascinantni, kot nekakšne nenarativne sestavljanke, polne različnih referenc, ki so globoko v sebi skrivale številne pobude in sporočila. Tako se poetika Tomislava Gotovca osredotoča na kompleksne tematike, umeščene v zagonetne vizualne preplete, iz česar pa bi vseeno lahko izluščili prevpraševanje sistema, v katerega je vpet posameznik in celotna družba, protivojne izjave in medčloveške odnose.

V filmskem svetu je enega vrhuncev ugledal kot glavni igralec v legendarnem, vse do leta 1990 prepovedanem filmu Lazarja Stojanovića 'Plastični Isus'. Režiser je bil kolega na beograjski filmski akademiji, na katero se je Gotovac vpisal leta 1967, zaradi tega študentskega filma pa je Stojanović leta 1971 pristal v zaporu. 'Plastični Isus' je drzna provokacija sistema ter formalna mojstrovina, ki meša igrane kadre in različne filmske in dokumentarne posnetke iz preteklosti. Spopada se s tedanjo tabu temo, to je primerjava in vzporejanje različnih totalitarnih režimov in prevpraševanje nacionalnih in državnih vrednot. V nekaterih sekvencah z logičnim razmišljanjem išče razlage za državljanski razkol med drugo svetovno vojno.

 


isus

Lazar Stojanović, Plastični Isus, 1971

 

Tomislav Gotovac jo je takrat odnesel nekoliko bolje. Iz strani režimskih profesorjev, torej večine, mu ni bilo dano diplomirati nadaljnjih pet let, obenem pa mu je bil onemogočen vstop v svet filma in televizije. Kasneje se je nekako odmaknil od filmskega ustvarjanja in se v večji meri posvetil umetniški in performerski karieri. Kljub temu se leta 1980 pojavi v kultnem trilerju 'Ritam zločina' režiserja Zorana Tadića, eni vse preveč spregledanih mojstrovin jugoslovanske podzemne kinematografije.

Tomislav Gotovac je pred dvema letoma prejel nagrado za življenjsko delo društva hrvaških likovnikov HDLU, po večini za svoje odmevne performativne akcije. A kljub tem institucionalnim priznanjem je ostal zaprisežen disident in samohodec, posebnež, ki nikdar v svoji karieri ni pripadal nobeni grupaciji ali usmeritvi. Samega sebe imenuje kot večno avantgardo obstoječim smernicam in tokovom. Njegova vloga v filmu 'Plastični Isus' ga je tako dejansko stala filmske kariere, a ga je napotila na drugo pot, ki se je na nek način simbolno začela prav tu. Med snemanjem filma leta 1971 je izvedel performans 'Goli tek po centru mesta', kjer je želel izvabiti pristne reakcije naključnih mimoidočih, ki so se tedaj nahajali na Sremski ulici v Beogradu.

 

isuse

Lazar Stojanović, Plastični Isus (plakat), 1971


S tem je začel tudi serijo intervencij v javni prostor, ki so bile verjetno najučinkovitejše, kadar se je pojavil gol. Golota je namreč v slehernem sistemu, tudi socialističnem, čeprav se je pregovorno umikal od zatohle morale krščanstva, tabuizirano področje. Med odmevnejšimi akcijami, kjer je razkazoval svoje telo, je bilo slačenje na 10. glasbenem bienalu v Zagrebu, leta 1981 pa je izvedel performans 'Zagreb, volim te', ko se je gol sprehajal po mestu in poljubljal tla. S tem početjem je nase navadno nakopal intervencijo policije in posledično aretacijo. Ob tem pa se je redno odvijala tudi vrsta javnih akcij, ki so se brez golega ekshibicionizma ukvarjale predvsem s pecepcijo javnega prostora.

zagreb

Tomislav Gotovac, Zagreb, volim te, 1981


Tako se je leta 1981 zgodila akcija 'Čiščenje javnih prostorov', kjer je Gotovac pobiral odpadke masovne družbene produkcije in jih shranjeval. Vse to ga je pripeljalo do novejšega performansa, ko je v mrzli zimi strgal plakate iz sten in uličnih svetilk v Zagrebu. Tako je mesto simbolno očistil propagandne navlake in vizualne polucije. Projekt 'Cesar Franck – Wolf Vostell' tako raziskuje svet potrošništva, s katerim, kot pravi sam, želi priti v konflikt, prav tako, kot je prihajal navzkriž s prejšnjo ureditvijo in oblastjo. S tem je ponovno izvedel obred enačenja na videz tako različnih režimov kot sta demokracija in socializem. Na drugi strani je bil to hommage dvem velikim umetnikom preteklosti, glasbeniku Francku in likovniku Vostellu.

 

ciscenje

Tomislav Gotovac, Čiščenje javnih prostorov, Zagreb 1981



A vendar je Gotovac od spremembe sistema tudi profitiral. Čeprav disident, je postal neke vrste institucija, ki največ deluje v polju performativnega, in zaradi tega ga tudi v primeru golote niso več preganjali ter zapirali. V Mali galeriji je poleg otvoritve razstave, naslovljene 'Zameo ih vjetar / Prohujao sa vihorom / V vrtincu / Gone with the Wind' izvedel tudi site specific performans, ki pa ga na žalost nisem uspel ugledati. Organizator, Moderna galerija, je namreč premaknila čas začetka iz osme na zgodnejšo sedmo uro, kar je sicer pripeljalo več začudenih pogledov naključnih mimoidočih, medtem ko smo nekateri namenski obiskovalci ostali brez poslastice.

Po ostalinah na licu mesta in pričevanjih sodeč je Gotovac stopal v rdečo in modro barvo ter z obarvanimi nogami zakoračil po Slovenski cesti, medtem ko je pred galerijo natrosil kopice starih revij in časopisov. Vrhunec, in to dobeseden, je izvedel z aktiviranjem gasilnega aparata, ki je dodobra posivil obzorje in pustil močno sled na ulici. To je avtor sam poimenoval orgazem. Kot simbolični dodatek je izpadlo opravljanje uradnega postopka policistov na drugi strani ceste, a tokrat jih ni pritegnil Gotovac, saj je imel zbrana vsa potrebna dovoljenja za akcijo.

 

uhicenje

Tomislav Gotovac - aretacija po performansu 'Zagreb, volim te', 1981


In zakaj torej ta dolg uvodnik in presek lika in dela Antonia Lauerja oziroma Tomislava Gotovca? Njegove razstave v Mali galeriji ni mogoče dojeti brez poznavanja dosedanjega dela in celostnega konteksta avtorja. Razstava z dolgim naslovom predstavlja, tako kot mnoge pred njo, skupek starejših projektov in dokumentacije, ki so domiselno postavljeni v beli kocki Male galerije, ta pa hvalevredno posrka ostanke čistilne akcije pred skoraj trideset leti. Temu ob bok je postavljena prostorska instalacija z naslovom 'Hommage Christu', visokoproračunskemu umetniku, ki je oblačil monumentalne objekte, kjer v slogu svoje anti-potrošniške in anti-propagandne nastrojenosti v vreče za smeti zapakira časopise kot so Vjesnik, Polet in Večernji list, izdane med leti 1981 in 1989. S tem nakazuje na svojo obsesijo z zbiranjem in arhiviranjem filmskih vsebin, ki so ga vodile skozi celo življenje. Tako naj bi namesto kolažev spravljal kar cele revije in tako zadostil svojemu namenu.

Drugo obsesijo, film, pa je prikazal na obeh izložbenih oknih. Vse skupaj je predstavil kot kolaž različnih lastnih stvaritev, od filmov 'Krožnica' in 'Modri jahač', do proslavljenega 'Plastičnega Isusa'. Antonio Lauer dandanes najrajši predstavlja izseke svojega preteklega delovanja, čeprav je še vedno dokaj produktiven. Vsekakor je ta samostojna razstava in pripadajoči katalog odlična pobuda za globlje spoznavanje ustvarjalnega sveta tega kontroverznega in večplastnega umetnika, ki ga nobena konvencionalna predstavitev ne more orisati do popolnosti. Razstavo v Mali galeriji na Slovenski cesti si lahko ogledate vse do 25. oktobra.




Iz distribucije multimedijskega centra Kibla so nam pod prste prišli prvi štirje izvodi časopisa 'Folio – Pilot za intermedijsko umetnost, kulturo in veselje do življenja'. Zelo ljubo in banalno se bomo najprej obregnili v podnaslov. Pilot naj bi bil torej vodič po vsebinah. A kakšnih? Tisti bralci, ki bi od neke časopisne forme pričakovali, da bo vsaj malo zapolnila vrzel na slovenski likovni sceni, bodo ob tem lični barvni publikaciji nemalo razočarani. Časopis je namreč vodič po programu Kible.

Predvsem je to vodič po vizualni produkciji tega centra, čemur pravzaprav niti ne bi morali eksplicitno oporekati. Umetniki, ki se predstavljajo v nekem razstavnem prostoru si namreč nedvomno zaslužijo izdelane tekste, ki bi celostno predstavili razstavljeni projekt ali avtorjev opus. Celotna druga številka časopisa bralca dobesedno pelje čez likovno produkcijo Kibele v letu 2009. Mislim si: »Odlično! Tu se bom lahko z barvnimi fotografijami in pol strokovnimi pol poljudnimi teksti seznanila z nekaterimi razstavami, ki jih moja lena rit ni šla gledat v Maribor.«

Iz podnaslova sodeč naj bi bil časopis namenjen tudi »veselju do življenja«, čeprav ne vem, kaj naj to pomeni. Nekako se ne moremo znebiti prizvoka, da je na nekem nivoju to povezano z mentaliteto tako imenovanih revij za življenjski slog kot je na primer lobotomična 'Lepa in zdrava'. No, četrta številka revije Folio, ki je v celoti posvečena ekologiji, nas lahko prepriča, da je veselje do življenja v tem primeru razumljeno precej bolj zavestno in premišljeno.

 

folio

 


A kaj kmalu nas razočarajo intervjuji, ki naj bi predstavljali umetnike. Če se prav spomnim, je definicija intervjuja, ki si jo vedno lahko položimo na mizo preden se pogovarjamo, da je to interspekcija med intervjuvancem in izpraševalcem. A predstavitve umetnikov iz Kibele so po večini narejene strašno primitivno, kakor vprašalniki iz že omenjenih revij za življenjski slog. Umetniki se različno dobro znajdejo z banalnim naborom vprašanj kot so: »Kaj te spravlja v smeh?, Kaj bereš? Kaj je tvoja življenjska filozofija? Imaš managerja? Kaj te veseli?« Kako žalostno je listati prelepe strani časopisa, ki so brez vsebine!

Če je »inter-view« notranji pogled med obema, ki sta v dialogu, potem si ne moremo misliti drugega, kot da je tisti, ki zastavlja vprašanja, brez vsebine. Oziroma, da snovalce časopisa ne zanima, kaj imajo umetniki povedati s svojim avtorskim izrazom, temveč jih zanima le formalna zadostitev izdaje časopisa, za katerega so prejeli denar iz javnega naslova.

Med temi banalnostmi pa se nenadoma znajde vprašanje: »Kaj je intermedijska umetnost?« A nas bolj zanima, zakaj je časopis namenjen ravno intermedijski umetnosti in od kod pravzaprav izhaja ta besedna skovanka? Če bi bili iskreni, bi priznali, da je edini razlog za uporabo besede intermedijsko namesto multimedijsko ali večmedijsko v razpisnih pogojih glavnih dveh financerjev časopisa. To sta Mestna občina Maribor in predvsem Ministrstvo za kulturo. Številnim aktivnim avtorjem na področju multimedijske umetnosti se zdi vsiljevanje termina intermedijsko v razpisni dokumentaciji sila sporno.

Izraz se je skoval nekje v poznih šestdesetih v bližini Fluxusa in naj bi predstavljal medsebojno prepletanje različnih področij umetnosti, poezije, literature, vizualne umetnosti, eksperimentalne glasbe, performativnih praks in podobnega. V devetdesetih letih pa se je začel uporabljati kot enakovredni termin za multimedijsko produkcijo. A v časopisu Folio je izraz kot rečeno prej navezan na razpis za intermedijsko, čeprav dejansko predstavlja Kiblin multimedijski program.

Pri tem se ne smemo pozabiti vprašati, koliko denarja je bilo dejansko namenjenega za izdajo tega časopisa? Mogoče ga je bilo premalo, da bi lahko sproducirali zahtevnejše tekste. A seveda bi bilo bolj smiselno prihraniti pri barvnem tisku in kupček financ za tisk nameniti za tekste. Zdi se, da avtorjem časopisa res ni bilo posebej do same vsebine, ampak zlasti do videza.

Če to opredelimo še bolj natančno. Časopis je dejansko namenjen promociji projektov, ki jih Kibla proizvaja ob evropskem sesku. Prva številka je namenjena mestu Berlin ob letošnjem Transmedialu. Poleg tekstov nekaterih Kiblinih partnerjev kot je tudi Haiko Daxl, je branje te številke sorazmerno zanimivo. Številka obsega peščico precej dolgih tekstov, med drugim tudi intervju z izjemno priznanim multimedijskim umetnikom Donom Ritterjem in umetnico Barbaro Caveng.

Tretja številka je namenjena bogatemu projektu sodelovanja s kitajsko namenjeno jezuitskemu kolonialistu in znanstveniku Hallersteinu, ter sorodnim temam, s katerimi se ukvarjajo multimedijski centri po Sloveniji. Med intervjuji tipa »kaj je tvoj življenjski moto« pa najdemo tudi obsežen in poglobljen intervju z Julianom Oliverjem o odprtokodnih programih. Pogovor je nastal ob izobraževalnem delu festivala Kiblix, ki ga Kibla prireja že deseto leto in je namenjen novim tehnologijam. Četrta, že omenjena izdaja Folia pa je namenjena ekološki delavnici in tako imenovanemu trajnostnem razvoju, ki so jo priredili v sodelovanju s petimi evropskimi partnerji iz Belgije, Avstrije, Norveške in Švice.

Vsekakor pa moramo poudariti, da je Kiblin uspeh na evropskih razpisih vreden podpore, saj so eni redkih, ki so sposobni plesti masivne partnerske mreže. A kakor gre očitek številnim evropskim projektom, je tudi tu preveč birokratskega baleta in premalo vsebine. Med intervjuji lahko najdemo celo pogovor z neko Adriano Gluhak, ki koordinira kodeks Evropskega kvalifikacijskega okvira. Kodeks naj bi poenotil kvalifikacije delavcev na področju multimedijskih poklicev v Evropi. A iz prispevka ne izvemo drugega kot to, kar bi si lahko prebrali v predstavitvenem, promocijskem profilu na njihovi spletni strani. Torej nič razen samopromocije.




V septembru smo si lahko v Galeriji Fotografija ogledali razstavo fotografinje Angelike Sher iz cikla 'V polsnu'. Prikazanih je 7 fotografij večjih dimenzij, to je 130 x 100 centimetrov, in prav formati dodajajo podobam monumentalen pridih. Fotografije govorijo zgodbe o dvojnosti, minevanju in so polne skritih pomenov.

Avtorica je rojena v Litvi leta 1969, pozneje pa je z družino migrirala v Izrael, kjer je tudi pridobivala formalno fotografsko izobrazbo in nadaljevala svoje ustvarjanje. Tako kot v sebi, tudi v svojih delih združuje tradicijo vzhodno-evropske kulture in Bližnjega vzhoda.

 

sher

Angelika Sher


Pomen naslova projekta 'V polsnu' lahko odkrijemo že pri bežnem pogledu na podobe, ki se kažejo opazovalcu iz pretirano retuširanih fotografij. Tako uporablja izključno digitalno tehnologijo, nadgrajeno z izjemno natančno obdelavo v post-produkciji. Ustvarjena zatemnjenost ob robovih usmerja pogled gledalca v želeno točko, ki je svetlejša, in ti detajli, ki jih zavzeto poudarja, pripovedujejo zgodbo.

Fotografije Angelike Sher vsebujejo z različnimi simboli zakodirana sporočila. Pri večini fotografij je prav zabeleženi, osrediščeni in poudarjeni objekt tisti, ki nosi določen skriti pomen. Tako je na primer pri fotografiji belega konja v boksu, kjer je konj s povešeno glavo obrnjen stran od gledalca, na polici nad njim pa je umeščen ventilator. Na eni strani je lahko konj simbol plemenitosti, vzvišenosti in moči, vendar se njegova mogočnost v majhnem ograjenem prostoru dodobra izgubi. Potencialni motiv plemenitosti se ob umestitvi v konkretni prostor razblini in konj postane vsakdanji konj, ki v nekem industrijskem brezčasju grizlja slamo.

Takšno dvojnost lahko zasledimo v večini fotografij Angelike Sher. Najbolj očitna je v podobi, ki za belimi, pol odprtimi vrati prikazuje starko, oblečeno v večerno toaleto, kako srka kozarec belega vina in zre v gledalca. Njen srepi pogled je težko opredeljiv, čeprav lahko izraža naveličanost, žalost ali hrepenenje ob spominih, ki so se zvrstili v toku dolgega življenja. Ženska je pretirano urejena in naličena, ves ta make-up pa ji kirurško izklesuje obraz, kar jo spremeni v groteskno karikaturo, ki želi prikriti svojo starost. Pretirana teatralnost nekdaj verjetno naravno in živo žensko spreminja v truplo, ki v belini fotografije s temnimi očmi nemo zre v opazovalca.

 

macka

Angelika Sher


Podobno je s fotografijo mlade sfinga mačke, postavljene ob okno na piedestalu, ki spominja na togi kip. Ta pasma mačke je brezdlaka in polna gub, a njena lepota izhaja iz rodovne čistosti in uglednosti pasme – znamke, čeprav je v resnici neznosno grda ter grozljiva obenem. Zaradi sfingovske figure in pomanjkanja življenjske energije pa je videti kot mrtva in nagačena. To poudarjajo tudi mehke linije in barve, ki izražajo občutje tihožitja. Na splošno so barve, ki jih vidimo v ciklu, zelo neizrazite in mehke, skorajda bi lahko rekli sanjave.

Fotografija, ki prikazuje tako imenovani vzhodno-evropski pogrinjek v sivo-modro-belih odtenkih, predstavlja podobo iluzije. Na eni strani mize so vse skodelice zložene ena na drugo, kakor jih je zlagala avtoričina babica, na drugi strani pa je umeščen izumetničen pogrinjek, ki vabi na svečano gostijo. Tako se v podobah prepletajo domačnost in neurejenost skodelic, ob katerih leži likalnik, na drugi strani pa uradnost, ki jo zahteva protokol posvečenih dogodkov. Pogrinjek bi lahko predstavljal pripravo na poroko ali pogreb, v oči pa pade prt, na katerem so vidne linije, ki ostanejo na tkanini, ko je dolgo časa zložena v isti obliki. Če bi bil prt namenjen svečani gostiji, bi moral biti po vseh nezapisanih pravilih, ki spadajo k uradniškim protokolom in svečanim dogodkom, zlikan. Mogoče pa prav na to čaka likalnik v ozadju.

 

pogrinjek

Angelika Sher


Osrednjo vlogo v ciklu imajo slike drobnice. Na prvi fotografiji, ustvarjeni iz višine skozi ograjo, se nahaja čreda ovac s svojim alfa samcem, velikim ovnom v sredini. Čreda tako predstavlja kolektiv, na drugi strani galerije pa fotografija kozla, ki stopa skozi sivo ponjavo, predstavlja popolno nasprotje. To je podoba posameznika, ki se na simboličen način sam prebija iz množice. Prehod skozi luknjo v ponjavi nam lahko predstavlja rojstvo, ki omogoča pojav individualnega. V tem kontekstu novega rojstva pa je moč brati tudi fotografijo golega moškega, sedečega v termalnem azijskem zdravilišču, ki nakazuje na simboliko telesnega ter duhovnega očiščenja in katarze.

V podobah Angelice Sher se z ramo ob rami prepleta tako historičnost kot sodobnost, ki je še najbolj očitna v tehniki, in skrivajo tako religiozne konotacije kot družbena vprašanja. Fotografije so dokaj neposredne, v kompoziciji in postavitvi objektov enostavne, načrtno izdelane, a pretirano retuširane z omenjenimi sencami na robovih. Ob njih lahko gledalec začuti mirnost, dodelanost in močno simboliko, s čimer se avtorica, po besedah pisca spremne besede, Yair Baraka, oddaljuje od sodobnega trenda trivialne fotografije, ki bi rada z nasilnimi in ekstremnimi podobami impresionirala. Ta trend je sicer pogosto v uporabi v polju likovne umetnosti, a na drugi strani se je v zadnji četrtini stoletja izoblikovala cela plejada ustvarjalcev, ki so formalno podobo fotografij pripeljali do skrajnosti različnih oblik estetizacije in monumentalnosti.

 

goat

Angelika Sher


Angelika Sher tako ustvarja močan vtis s samo zgodbo, v kateri raziskuje različne dvojnosti, ki so značilne v današnjem svetu in po katerih si človek ta svet tudi razlaga. Novo rojstvo in bližnja smrt, kolektivnost in individualizem, lepota in grdost, pravljičnost in grozljivost vsakdana, vsa ta poglavja se prepletajo v nekem nedoločljivem občutju med sanjami in budnostjo.



Toliko o sodobni likovni oziroma vizualni umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 14. oktobra, ob isti uri, na isti frekvenci. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Špela Škulj.



Komentarji
komentiraj >>

Frequently instructions brittle lactational side.
ukidoasevuf [01/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>

Part catheterizing; invalidates foul-smelling ureteroplasty necessary, dignity.
ganahowaz [01/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>

Better overload cheek predisposition reproduced policy?
utuxeceheyo [01/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>

A crossed, tubules numb antigens ovary motility.
denqinujaz [01/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>

An terrify pacing mastoiditis conflict.
efakucis [01/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>

Consent terminals firm, rewarded varicosities.
eaxahuhu [01/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>

Rapid field contract, role, exudate arrive, fitness.
exoadug [01/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>