Etika s svojim vprašanjem, kaj naj storim, in iskanjem smotra predstavlja temeljno bivanjsko vprašanje človeštva. Cvetka Hedžet Tóth se v svoji knjigi Hermenevtika metafizike še najbolj posveti utemeljevanju te večne zagonetke. V delu gre za hermenevtično poglabljanje v metafizično podlago etičnih vprašanj. Knjiga je razdeljena v tri odseke s po tremi poglavji, kjer je vsako posvečeno posameznemu mislecu in čeprav nekateri delujejo nekompatibilni z večino, je v delu lepo prikazana njihova skupna temeljna usmeritev, ki se prične cepiti šele daleč v steblu.
Ob branju dela se mi je stalno porajala misel, da se vsebina in sporočilo nagibata k neki vrsti neoromantike. Oduševljena narava in predvsem zavračanje racionaliziranja vsakega kotička našega bivanja stopata v ospredje na večini strani. Tesno povezana pa je tudi obravnava determinizma, v katerega nas prepričujeta znanost in tehnologija, ki kažeta na ustaljene vzorce, pri katerih odstopanja niso dopuščena. S podobnimi demoni se je boril tudi Sartre, a njegova rešitev za Tóthovo ne pride v poštev, saj se preveč nagiba k nihilizmu in iskanju rešitve v tem nesmiselnem niču. Kot avtorica sama večkrat poudari, je nič kot metafizična podlaga sveta največja zabloda, kajti že Parmenid je vedel, da iz nič ne nastane nič ali drugače, ne-bit ne more biti temelj biti.
Gibanje po teh metafizičnih temeljih nas seveda pripelje do vere, boga, teizma in njegovega nasprotja. Če je na eni strani začetek, torej izvor vsega, se moramo vprašati, kaj je na drugem koncu. Smrt kot še ena stalna vpraševalka podobe praznine nas vrača na ravnokar premišljeno. A tudi tu je kategorično zavrnjena možnost nihilizacije, saj kot beremo že v začetnem posvetilu, na koncu zaključimo v večnosti in ne moremo za vedno izginiti. Ateizem s tem naj ne bi imel problema, oziroma ga ne bi smel imeti, kar je predvsem dosežek Adorna in frankfurtske šole. S tem, ko imamo postavljen okvir, pa se lahko pričnemo približevati vsebini etike, njenim ciljem in naporom. Ob tem se mi zdi omembe vredna misel, ki laike še največkrat bega pri filozofiji in to je problem razmišljanja o sredstvih in ciljih znotraj posamezne vednosti. Namreč etika in filozofija nasploh si stalno prizadevata najti smoter, h kateremu stremimo, medtem ko ga imajo druge znanosti postavljenega že v fundamentu in iščejo predvsem sredstva, kako ta posamezen cilj doseči.
Avtorica v delu svari pred ideologijami, ki vedno bazirajo na vsiljevanju, brez dopuščanja drugačnega pogleda. Taka miselnost pa je skrajno militantna in dolgoročno ne more peljati k obljubljeni sreči. Ker se za kvazi racionalno utemeljitvijo posameznega sistema ne skriva nič drugega kot dokazovanje na neutemeljenih predpostavkah, se tak sistem slej kot prej zateče k nasilju. Po mnenju Tóthove pa etika ne potrebuje dokazovanja, ampak je neposredno dojeta, brez utemeljevanja, in kot taka ima status temelja. Lahko bi rekli, da vsak posameznik v sebi nosi vrednote, ki jih more zgolj odkriti in pričeti upoštevati. Naravni čut za dobro je luč, ki nas vodi skozi meglo zla in skozi to svetlobo se žarči predvsem sočutje in reklo pustiti biti.
V tem čudnem svetu in še bolj čudnem času pa je prišlo tudi do pozitivnega preboja v obliki Deklaracije o svetovnem etosu. Gre za listino, ki jo je leta 1993 sprejel Parlament svetovnih religij in ki postavlja etični okvir, katerega sprejemajo in na tak ali drugačen način vključujejo vse religije in miselnosti. Spoštuj življenje; ravnaj pravično in pošteno; ravnaj in govori resnicoljubno; spoštujte in ljubite se med seboj so štiri temeljne točke, po katerih naj se ravna človeštvo in zavoljo katerih bi se nam kaj kmalu lahko zgodilo, da bi vsi živeli srečno. Na tem mestu je seveda upravičeno vprašanje, zakaj se od leta 1993, ko je bila listina sprejeta, pa do danes, ni kaj dosti spremenilo. Kako je možno, da še vedno divjajo vojne, ljudje umirajo od lakote in naposled, kje je solidarnost premožnih.
V knjigi beremo: „... tradicionalna – deduktivna – ontologija je svet, končno, tudi človeka, skratka vse pripadajoče sublunarni sferi razlagala s supralunarnim, kot neskončnim, večnim, absolutnim; vse supralunarno je vedno bilo strogo nadrejeno temu sublunarnemu, zemeljskemu.“ S pomočjo hermenevtike si lahko naslednji citat razlagamo tako. Vse supralunarno, torej vse, kar je za luno, vlada temu, kar je sublunarno in je torej na zemlji. Torej, vsi ki so za luno, vladajo tem, ki so prizemljeni, ali drugače, norci vladajo normalnim. Da bo vse skupaj še bolj strašljivo, je ta supralunarni svet večen in se svoji vladavini očitno ne bo odrekel. Samo upamo lahko, da slednja interpretacija ne drži in da bo nova etika v prihodnosti zmogla več moči.
Na temno stran lune je pogledal Tadej Meserko
Komentarji
komentiraj >>