*
Vsi se strinjamo, da so Anti-pop Consortium ena od najboljših stvari, ki so se hip-hopu zgodile v zadnjem desetletju. In to lahko mirno rečemo brez pretiravanja, saj so utelešali verbalno etiko in pronicljivost spoken word umetnikov domačega New Yorka ter glasbeno raziskovanje hip-hoperskih pionirjev iz najzgodnejših časov tega žanra. Nenazadnje se je četverica spoznala na večerih, kjer se je hip-hop srečeval s poezijo, kar je bila podlaga za kasnejšo serijo kaset, s katerimi so testirali svojo publiko in krepili svoj kultni status.

Od leta 1997 so po mojem štetju na dan spravili pet albumov, vključno z zadnjim Fluorescent Black, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi bumov. Prvi je bil Shopping Carts Crashing, sledil je legendarni Tragic Epilogue na založbi 75 Ark, ki jo vodi Dan The Automator, kasneje pa še Arrhythmia, s katerim so se že prestavili k angleški neodvisni velikanki Warp. Ampak takrat so se »egoti« znotraj zasedbe že začeli kresati in zasedba je dokončala še svoj tretji album Antipop Vs. Matthew Shipp, potem pa so leta 2002 žal razglasili razpad in se posvetili svojim samostojnim projektom. Beans je nadaljeval pri založbi Warp, High Priest in M. Sayid pa sta ustanovila projekt Airborn Audio, ki je edino ploščo izdal pri založbi Ninja Tune, producent skupine E.Blaise pa je bil že sicer vpleten v neštete projekte in je preprosto nadaljeval s svojo studijsko ekspertizo. Luknja, ki jo je njihov razpad pustil v hip-hopu, je bila vsekakor prevelika, da bi jo lahko zapolnil kdo od sodobnikov Anti-pop Consortiuma.

Najbolj žalostno pa je bilo to, da so vsi albumi, ki jih je na samostojni poti ustvarila četverica, nedvomno prihajali iz Anti-pop tradicije, kot da bi bili le podaljški matičnega projekta, pa čeprav so bili bivši člani skregani. Prav zaradi tega je bila novica o njihovi ponovni združitvi toliko bolj radostna. Po besedah Beansa so sedaj vsi skupaj malce starejši, bolj izkušeni in bolj pripravljeni na sodelovanje, kar se po njegovem mnenju pozna tudi v glasbi. O tem sicer malce več kasneje. Anti-pop so torej že avgusta predlani naznanili, da se skupina spet sestavlja, marca leta 2008 pa so ponovno snidenje že obeležili s koncertom v newyorškem klubu Knitting Factory. Vrnitev k založbi Warp bi bila po mojem mnenju malce sporna, saj je bila prav ta založba eden od razlogov za njihove spore. Če je verjeti intervjujem in izjavam, se je takrat, ko so Anti-pop prišli k Warp, za svoj samostojni album menda že začel dogovarjati Beans, kar je povzročilo marsikatero negodovanje in na koncu tudi razpad skupine. Kakorkoli že, z izkušnjo Warpa, ki je za skupino tipa Anti-pop skorajda logična izbira, so štirje Newyorčani ostali na angleških tleh in se le preselili nekaj postaj londonske železnice naprej k še eni neodvisni velikanki Ninja Tune oziroma k njeni hip-hoperski veji Big Dada, s katero so si pljunili v roke za dva albuma. Založba Big Dada je fenomen že sama po sebi, saj je lastnoročno postavila na noge angleški in deloma tudi evropski hip-hop, pa tudi danes je v odlični kondiciji, saj pod njeno okrilje sodijo najprodornejši ustvarjalci iz angleškega otočja, družbo pa jim dela izbrana sredica kolegov iz druge strani velike luže.

Ko smo prej pisali o Beansovi izjavi, da je z osebnostmi članov dozorela tudi njihova glasba, bi pokomentiral le to, da je ta glasba postala bolj enovita in konstantna. Plošča po domače povedano ne »poka« prav tako kot prejšnje, nekako umanjka divji temperament, ki smo mu bili priča na prvih ploščah, s kombinacijo globokih ritmov, elektronskega pulziranja in združenega »repanja« emsijevske trojke, ki je svojo poezijo dobesedno streljala iz zvočnikov. Anti-pop Consortium so se z leti malce »nakulirali«, postali so bolj dostopni, bolj sprejemljiv in pa predvsem veliko bolj »hip-hoperski«. Če je bilo njihovo delo sprva že kar precejšen izziv za raperske puriste, saj so jih verjetno bolj odprto dojemali elektroničarji, se je sedaj zgodil kvečjemu korak nazaj k večji konvencionalnosti in ustaljeni formi. To ne pomeni, da so izgubili svoj »momentum« in svojo izredno kreativno potenco, pomeni le to, da so se po sedmih letih vrnili za spoznanje drugačni in bolj dozoreli, čeprav avtorju tega besedila osebno bolj pristaja njihova nebrzdana in sonično bolj divja preteklost.

Če torej združimo vtise prvih nekaj poslušanj albuma Fluorescent Black, lahko mirno rečemo, da gre za odličen izdelek sodobnega hip-hopa. Anti-pop Consortium so še vedno prave ikone in raziskovalci žanra, res pa je tudi, da je omenjeni album vendarle šibkejši od predhodnikov, ki so dejansko širili obzorja in rušili zvočne meje. Fluorescent Black se po drugi strani drži varne smeri, ki smo je navajeni in ki dobro, ampak malce razredčeno, povzema tisto, kar so Anti-pop Consortium počeli z veliko odličnostjo in izostrenim občutkom.

pripravil Jure Matičič