OFF NAPOVEDNIK
Dragi poslušalci, današnji Off napovednik bo v naslednjih nekaj trenutkih blazno travmatičnen za vas. Prosimo, da potrpite, saj ima naš eksperiment namen. Vnaprej se vam opravičujemo za duševne bolečine, stroškov povzročene škode pa Radio Študent ne krije. Pripravljeni?
Predstavljajte si, da ste pripadnik naroda, katerega je vedno strah. Vaša administracija vas ustrahuje, da si pridobi vašo naklonjenost in lahko pod pretvezo reševanja sveta zbombardira karkoli in kogarkoli ter tako postavi gospodarstvo na noge. Vam se o kakšni, za nedržavljane vaše države nikoli skriti agrendi, postavljanja gospodarstva na noge še sanja ne. Še vedno imate hipoteke in si ne morete privoščiti zdravnika. Vaš predsednik, poimenujmo ga George Bush, obogaten z vašo naklonjenostjo, napade neko državo. Lahko jo poimenujemo Irak. Ljudje umirajo. Vi zmagate.
S časom vas začnejo vedno bolj begati bizarni medklici mednarodne javnosti, ki trdi, da je vaš predsednik vojno začel brez pravega vzroka. Še huje, da si je povod za vojno, lahko rečemo, da naj bi bilo to posedovanje orožja za mednarodno uničevanje v Iraku, preprosto izmislil. Tako je bila država z vašim privoljenjem zbombardirana za en velik nič. Nekateri hudobneži celo trdijo, da zaradi nafte. Porodi se dvom. Ponoči ne morete spati. Kaj narediti? Odgovor je preprost: še bolj podpirate svojega na pol retardiranega predsednika in vsako njegovo besedo vzamete za zlato. Spanec je le spanec!
Sodeč po rezultatih javnomnenjske ankete Univerze Maryland sicer 52 odstotkov Američanov meni, da je administracija malce pretiravala s trditvami o grožnji iraškega orožja za množično uničevanje, vendar jih je kar 90 odstotkov prepričanih, da administracija ni lagala. 23 odstotkov Američanov je celo prepričanih, da so njihove sile v Iraku že odkrile zloglasno orožje. Vojna v Iraku je bila torej upravičena.
Dragi poslušalci, brez skrbi. Naša podalpska država je pri Ameriškem napadu na ZDA z agresorji sicer na tiho simpatizirala, prstov pa vmes ni imela. Vi lahko mirno spite.
OFF PROGRAM
Italijanski premier, mogotec nad mogotci, ponosno opravlja prve dolžnosti predsedujočega Evropski uniji. Novopečeni šefe je namreč na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta nagovoril poslance in ponosno predstavil program italijanjskega predsedstva. Berlusconi se je poslužil poznavanja klasične literature in uporabil lepo prispodobo. Evropa mora po njegovem mnenju preiti hamletovski sindrom, ki je kriv, da dvomi o svoji vlogi in moči na mednarodnem prizorišču. Bravo Silvio! Res lepo poetično povedano.
Alfa in omega prioriteta lahovskega predsedovanja Uniji naj bi po Bersluconijevih besedah bil začetek medvladne konference, na kateri se bodo na podlagi osnutka ustavne pogodbe članice dokončno dogovorile o institucionalni reformi Evropske unije. Berlusconi pri vsem širokoustenju pred parlamentom ni pozabil izpostaviti še zavezanosti njegovega predsedovanja nadaljni širitvi Unije in prizadevanju za vzpostavitev ponovnega ljubezenskega razmerja med Unijo in ZDA. Silvio je prepričan, da bodo ljubezenski odnosi Evrope z ZDA omogočili stari celini, da bo na mednarodnem prizorišču močna kot Peter Klepec. Čeprav je Silvio v svojem nagovoru veselo uporabljal besedo moč, je dal svojo besedo, da bo italijansko predsedstvo svojo nalogo opravljalo »ponižno in predano«. Naslednjega pol leta bo Evropska unija torej ponižno hrepenela po moči.
Ponižna je po novem tudi izraelska vojska, ki se bo bojda danes odstranila iz Betlehema in rojstno mestece Jezuščka prepustila Palestincem. V Betlehemu bodo za varnost odslej skrbeli oboroženi in uniformirani člani različnih palestinskih varnostnih služb, za izraelsko vojsko pa se upa, da se bo navadila na misel o izgubljenam ozemlju in nanj ne bo nostalgično vdirala ali celo dobrim starim časom na čast izvedla kako aretacijo ali dve.
Aretiran pa je pred kratkim bil nekdanji častnik JLA Veselin Šljivančanin, katerega obtožnica Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije bremeni pokola 200 vojnih ujetnikov v Vukovarju novembra 1991. Aretacija je dobila epilog. Veselin je odvandral v preiskovalni zapor v nizozemski Haag.
Epiloga očitno še dolgo ne bo na obzorju v zvezi z vojno v Liberiji. Od ZDA, ki so si veselo na lastno iniciativo izborile in utrdile položaj svetovnega policaja, seveda vsa naivna mednarodna javnost pričakuje, da bo intervenirala. Da mednarodna javnost le ne bi bila čisto razočarana, se je sestal ameriški svet za nacionalno varnost, ki pa kakopak ni sprejel nobene odločitve.
Tiskovni predstvanik Bele hiše Ari Fleischer se spretno izogiba vprašanjem o ameriški pripravljenosti posredovanja v dotični afriški državi in namesto tega zadovoljen poudarja, da so mednarodna prizadevanja že obradila sadove in da je poožaj v Monrovii miren. Američani se pretenciozno zgovarjajo tudi na utrujenost, ki je posledica vmešavanja zadeve, ki se jih prav nič ne tičejo, ampak imajo od njih lepe gospodarske koristi. Pri posredovanju v Libreiji kakšnih posebnih koristi, ki bi se materializirale v zelencih, Američani seveda ne vidijo. Zakaj bi torej pomagali končati klanje?
Na dolarje mahnjeni Američani so 35-im državam, ki do prvega julija niso podpisale dvostranskega sporazuma o neizročanju ameriških državljanov Mednarodnem kazenskem sodišču, odtegnilili vojaško pomoč. Slovenci, ni razloga za preplah, naša vojska ne bo prišla na beraško palico, saj je tiskovni predstavnik State Depratmenta pokroviteljsko povedal, da za šest novih članic zveze NATO prekinitev pomoči velja le do trenutka, ko bo njihovo članstvo potrjeno. Romunija, ki je sporazum že podpisala, ampak še ne ratificirala, pa za dolarje sploh ne bo prikrajšana.
V Sloveniji se razpravlja o korupciji in preprčevanju le te. V organizaciji urada za preprečevanje korupcije, Gospodarske zbornice Slovenije in Nizozemske fundacije LaLance bo danes potekala konferenca z naslovom Etika in integrititeta v javnem in zasebnem sektorju. Očitno je konferenca, ki jo podpira tudi nizozemska vlada, blazno popularna med slovenskimi veljaki vseh vej oblasti in tudi vodilnimi predstvniki zasebnega sektorja in civilne družbe. Tako bodo Boštjan Penko, Janez Drnovšek, Joško Čuk, Danica Simšič, Silvij Šinkovec, Stane Valič, Janez Lotrič in še in še in še zvenečih imen rekli kako pričakovano antikoruptivistično floskulo in primerjali obleke znanih modnih oblikovalcev.
OFF PRILOGA (by Erik)
Rusko gospodarstvo skoraj v celoti temelji na izvozu nafte in zemeljskega plina. Stanje svetovnih finančnih in blagovnih trgov torej ključno vpliva na gospodarsko in politično prihodnost te nekdanje velesile.
Po koncu vojne v Iraku, kateri je Rusija močno nasprotovala, so se mnogi bali, da bodo ZDA Kremelj kaznovale s povečanjem naftnih zalog na svetovnem trgu, kar bi posledično privedlo do spusta cene nafte in padca ruske ekonomije. Ta scenarij pa je bil že od samega začetka malo verjeten, saj bi spust cene nafte življensko ogrozil tudi največje ameriške naftne korporacije, celo bolj kot ruske. Požgati hišo samo zato, da bi iz nje pregnali ščurke, tudi za pragmatične Američane ni sprejemljiva opcija.
Namesto da bi svetovni trg preplavili s poceni nafto, se je Busheva administracija odločila za bolj efektivno in doumljivo strategijo. Zdaj, ko iraška nafta spet teče, bo to privedlo do postopnega znižanja cene črnega zlata, vendar pa bo s tem vzporedno padla tudi vrednost dolarja. To pa Združenim državam prinaša obilo prednosti. Ameriški notranji trg bo ostal bolj ali manj stabilen. Cena surovih materialov bo padla, vendar ne do te mere, da bi uničila domače korporacije. Ameriški izvozni izdelki bodo postali bolj konkurenčni, kar bo privedlo do izboljšanja državne tržne bilance. In kar je najpomembnejše, ameriški zunanji dolg se bo skrčil zaradi padca dolarja.
Ta strategija sama po sebi ne zagotavlja razmaha ameriškega gospodarstva, ker se ZDA še vedno ukvarjajo z dolgoročnimi strukturalnimi problemi. Bo pa ta taktika zagotovo močno podaljšala gospodarsko pešanje v preostalem delu sveta. Ameriški tekmeci so lahko zadovoljni zaradi okrepitve evra, vendar bo padec dolarja poglobil ekonomski zastoj tudi v Evropski Uniji.
Rusija je za nafto, ki jo izvaža, plačana v dolarjih, medtem ko večino stvari, ki jih uvozi, plača v evrih. Gospodarski analitiki v Kremlju tako ugotavljajo, da bo zmanjšanje ameriškega zunanjega dolga proporcionalno privedlo do povečanja ruskega dolga. Še več, večina deviznih rezerv Ruske Centralne Banke so dolarji. Putinov ekonomski svetovalec, Andrei Ilarionov, opozarja, da je zaradi stalnega padca vrednosti ameriške valute Rusija v zadnjih dveh letih že izgubila od 15 do 17 milijard dolarjev. Ruska tržna bilanca je vse bolj ogrožena.
Prebivalci Rusije verjetno niso opazili enakomerne rasti domačega gospodarstva v zadnjih štirih letih, bodo pa zagotovo občutili kruto ekonomsko stisko, ki leži pred njimi. Tudi domače kapitalske in politične oligarhije čakajo težki časi. Ko bodo tokovi denarja poniknili, se bo povečalo povpraševanje po nezadostnih surovinah in politična stabilnost države se bo zmanjšala. In nihče tega ne ve bolje kot Vladimir Putin.
V Rusiji so na prvih straneh časopisov zopet prevladale fotografije in reportaže iz Čečenije. Rusi so do nedavnega malo vedeli o novem valu bombnih napadov upornikov in mrtvih ruskih vojakov. Nacionalni mediji oziroma tisti, ki stojijo za njimi, so se odločili domačo javnost spet spomniti na vojno pred njihovim pragom. Putinu tako popularnost pred bližajočimi se volitvami že vztrajno pada, zdrsnila je na 48 odstotkov.
Sociologija in vojna sta v Rusiji propagandno orožje. Putinov podporni oder se maje in ruski medijski magnati ter oligarhi, ki so po naravi sezonski biznismeni, mu že napovedujejo padec. Še ne dolgo tega so malodane vsi med njimi zadovoljno trdili, da za Putina ni alternative. Zdaj pa se že neučakano sprašujejo, kdo bo nov ruski predsednik. Spekter danih možnosti je širok in nepredvidljiv. Eno pa je gotovo: lov na Putinovega naslednika se je že začel.
Današnja OFF priloga je bila povzeta po članku `Bearmarket for president`, ki je bil nedavno objavljen v Moscow Times-u.
Komentarji
komentiraj >>