MAGDA MAYAS & TONY BUCK, 15. 10. '09; Mesto žensk 2009, Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
* Sinoči se je v okviru festivala Mesto žensk imel zgoditi koncert dvojice Magda Mayas in Christine Sehnaoui, ker pa je slednja obolela, je za to priložnost svojo žensko plat aktiviral tolkalec in bobnar avstralskih jazzovskih trenserjev The Necks, Tony Buck. Klavirju so tako namesto saksofona delala družbo tolkala, skozi prizmo uigranosti »nadomestnega« dvojca pa nismo bili prikrajšani za nič, saj Mayasovo in Bucka že dlje časa veže tesno sodelovanje. V minulem letu sta pri lizbonskem založniku Creative Sources izdala tudi album ‘Gold’, ki ga zaznamuje preplet podaljšanih tehnik in zvočna estetika sodobne berlinske impro godbe. Vposluha v to, kako iz dveh tako konvencionalnih inštrumentov izvabiš toliko nekonvencionalnih zvokov, pa smo bili deležni tudi v včerajšnji igri.
Oba glasbenika sta vidna ustvarjalca v sodobnem impro miljeju in ju je moč zaslediti v mnogoterih formacijah. Mayasova svojo (abstraktno) izraznost tvori predvsem skozi raziskovanje zvočnih zmožnosti klavirja, pri čemer največkrat uporablja pristopa podaljšanih tehnik in prepariranja. Buck je eden najvidnejših avstralskih improvizatorjev, seveda daleč najbolj prepoznaven kot član zasedbe The Necks. Manj pa je najbrž znano njegovo plodno ustvarjanje v japonskih in evropskih improsredinah, dasiravno je pri sledilcih svobodnjaških muzik odlično zapisan tolkalec. Če je šlo soditi po ploščku ‘Gold’, smo lahko pričakovali razdrobljen, na ritmični osnovi speljan zvočni tok, v katerem se sporadično izgublja sled za zvoki obeh inštrumentov.
Da bodo »naravni« zvoki klavirja in tolkal prej izjema kot pravilo, so potrdile že uvodne minute. Mayasova je več časa preživela v klavirju kot za njim, Buck pa se je vsaj v uvodnem delu bolj kot z bobni ukvarjal s številnimi ropotali. Rožljanje, praskanje, škripanje ter zvočkljanje po opnah in ob njih so odpirali ritmično nekonsistentnost, ki jo je še dodatno razgradilo nemirno drsanje in potrkavanje po klavirskih strunah. Opore ni ponujala niti dinamika zvočnega gibanja. Tišji, mestoma zvokov skoraj povsem prazni trenutki, so se z zgoščenimi, hrupnimi vzponi na posluh izmenjevali brez vsakršne logike, izostala je tista konvencionalna raba zatišij in vrhuncev. Pozornost je bila zato usmerjena predvsem v domišljeno strukturiranje posameznih, pol naključnih, pol vnaprej naštudiranih sekvenc. Ena zanimivejših se je odprla v tišjem, atonalnem melodičnem strunanju Mayasove, ki ga je Buck v svojem uvodu pospremil s šumom, pozneje pa razširil z vse bolj poudarjenim, repetitivnim potrkavanjem. To je bil bržkone tudi edini strukturno oprijemljivi vložek, saj je bila repeticija sicer omejena zgolj na nekaj hitropoteznih sunkov.
Abstraktna forma njune izraznosti prednost daje barvitosti zvokov in njihovemu prepletanju, ki je običajno omejeno le na posamezne sekvence. Dasiravno je to morda tudi subjektivna opazka, saj je bil set, tako kot na ploščku, razdeljen na dva dela, kar seveda najbrž pomeni, da dvojec tudi v strukturi sledi neki logiki. Pa čeprav je bil tudi drugi del oprt na isto idejo. Morda bi si želeli nekoliko več subtilnejših prehodov, v katerih je klavir postal bolj slišen, vendar pa sta glasbenika tudi tu sledila ideji, zabeleženi na ploščku ’Gold’, kjer tolkala na posluh pogosto preglasijo klavir. Tovrstna igra zna v pomanjkanju idej pogosto izvodeneti, Mayasova in Buck pa sta svojo govorico ves čas sestavljala osredotočeno. Izvrsten špil dveh veščih muzikov je v samosvoji, na ritmično raznovrstnost postavljeni godbi, odprl prostor izvajalski mehkobnosti in spontanosti na eni ter zvočni nepredvidljivosti in naključju na drugi strani.
Zdaj levo, zdaj desno sta ušesi na koncertu Magde Mayas in Tonya Bucka pogledovali Goranu Kompošu.
Komentarji
komentiraj >> Re: Magda Mayas & Tony Buck!!
tadej [20/10/2009]
jebo vas tony buck, yorkshire pudding & gravy!:)
odgovori >>
Re: Magda Mayas & Tony Buck!!
goran [20/10/2009]
res si slabo zastavu tole : )
odgovori >>