Naslov Med ženami je za marsikaterega moškega tako vabljiv, da je skorajda nemogoče, da knjige ne bi vzel v roke in jo na hitro prelistal, upajoč na branje realizacije svojih sanj. No, vsakdo, ki bo knjigo odprl samo s tem namenom, bo kmalu občutil razočaranje, kajti v prvi vrsti so ženske v romanu sorodnice glavnega protagonista, po drugi strani pa naslov ne odseva vsebine, ki je daleč od tega, da bi bil glavni lik obkrožen samo s pripadnicami nežnejšega spola.
John McGahern, Irec, ki je v Sloveniji komajda poznan, saj je tudi bera prevodov njegovih del dokaj slaba, je drugod in seveda v rodni očetnjavi znan predvsem po odpadništvu in sporu z oblastmi. Irska na pol teokratska družba je namreč McGahernovo delo Tema prepovedala zaradi obscene vsebine in za katoliško Irsko nesprejemljivih tem kot so zlorabljanje otrok s strani staršev in duhovnikov ter razvoja spolnosti pri otrocih. V tistem času je ostal tudi brez službe in bil na nek način prisiljen zapustiti deželo.
V kolikor se nam zdi taka realnost neracionalna in kruta, pa pripoved v romanu Med ženami ne zaostaja prav dosti. Gre za delo, ki je odslikava irske družbe in prikazuje osnovno družinsko celico ter notranja razmerja. Postavitev je seveda tradicionalna, kjer imamo na vrhu trona patra familias, kateremu morajo biti vsi podložni, razen seveda še višje instance, to je boga. Glavni akter Moran ima tri hčere in dva sinova, kasneje se mu pridruži še nova žena in vsi se morajo na tak ali drugačen način pokoriti njegovi avtoriteti ali oditi. Že v samem štartu pripovedi je iz družinskega okolja odrinjen najstarejši sin Luke, kasneje predvsem zavoljo ljubezni odidejo hčere, na zadnje pa zaradi spora z očetom hišo zapusti tudi najmlajši sin Michael.
Dogajanje in pripoved sta tako omejena predvsem na različna ljubezenska razmerja ter odnose dveh zaljubljencev do Morana, od katerega si po tihem še vedno vsi želijo potrditve in odobravanja. Slednji daje vtis globoke vernosti in sili družino vsak večer moliti rožni venec, kar nekajkrat pa mu ta molitev ponuja tudi alternativni izhod iz spora. Prelaganje krivde s tem postane ena glavnih značilnosti, saj se ima Moran za zglednega očeta, ki je otrokom nudil vse, kar so potrebovali, in so za vse nevšečnosti krivi sami. Poleg tega je velik zagovornik egalitarnosti in ne dopušča kakršnegakoli odstopanja.
Ob želji hčere, da bi postala zdravnica, se temu odločno upre, saj meni, da bi se s tem povišala nad ostale družinske člane, kar pa je nedopustno. O njegovi zadrtosti nam priča tudi načelna drža in negativen odnos do vključitve v okolje in družbo, s čimer vzpostavlja in vzdržuje svoj hermetično zaprti svet avtokratskega vladanja. Jaz vem, kaj je prav, nekdo od zunaj zagotovo misli drugače, zato je najbolje, da ga odmislim, je povzetek Moranovega odnosa do sveta zunaj njegovega posestva.
Zgodba postane kaj kmalu predvidljiva, že kar klišejski pa izpade konec, kjer se tik pred Moranovo smrtjo vsi pobotajo, si oprostijo, nakar sledi žalostna smrt. Stil je preprost in jedrnat, z izpiljenim opisovanjem in solidnimi dialogi. Razen začetka, ki je vsebinsko bližje koncu pripovedi, je dogajanje linearno in s tem bralcu še lažje razumljivo. Skozi način podajanja vsebine so duh romana, njegove teme in tudi sporočilo poudarjeni, tako da se ob branju kaj hitro vživimo v tamkajšnji svet. Morda je za naše okolje delo še toliko bolj dobrodošlo, saj je dobršen del slovenske družbe prežet s podobnimi situacijami, kot se pojavljajo v romanu. Celo stranska tema irskega boja za neodvisnost je vzporedna naši zgodovini.
Po zaprtju knjige se nam porodi razmislek o napredku družbe in vplivih preteklih paradigem na sedanjost. Okostenelost v razmišljanju nikoli ni privedla do napredka, kar ima pogosto čisto konkretne posledice. Na nek način gre tudi za raziskavo o možnostih preboja v mentaliteti naroda, ki je ponavadi počasen in vse prej kot lahek. Če je tehnologija v zadnjih petdeset do sto letih močno napredovala, pa miselnost v mnogih okoljih počasi stopica in nikakor ni tako prožna kot materialni svet. V delu je na svojstven način prikazana zlagana enakost, saj je Moran njen velik zagovornik, a je istočasno sam nekoliko bolj enak od drugih. Ravno taki paradoksi so lep pokazatelj zlaganosti posameznih sistemov, ki delujejo dobro z vidika vodilnega, medtem ko je položaj šibkejšega vedno močno poudarjen. Roman Med ženami je med drugim tudi opozorilo o posledicah, ki jih nosi strogo vzdrževanje tradicionalnih pogledov, ter o sporih, ki so na koncu sicer pozabljeni, a v osnovi sploh niso bili potrebni. Za zaključek še podatek, da je bilo delo nominirano za nagrado Booker in cinični dvoumni dodatek - ali žirija mirno spi?
Med knjigami je ždel Tadej Meserko
Komentarji
komentiraj >>