* O tem kako ponoviš uspeh pri kritikih in občinstvu odlično sprejetega albuma, se bržkone vprašuje vsak glasbenik, ki mu je kdaj kaj takega uspelo. Če pa je bil to kultni album ‘Moon Safari' je tako vpraševanje najbrž precej neumestno. Verjetnost, da ti uspe ponoviti uspeh tako cenjenega albuma je pač skoraj nična. Pa to ne pomeni, da dvojcu Air po tistem ni več uspelo napisati skladbe primerljive s tistimi z dolgometražnega, v letu 1998 objavljenega prvenca. Izvrstnih skladb narejenih po zmagoviti formuli je v prihodnjih letih sledilo še mnogo. Kar nekaj takih, ki bi zlahka dobile prostor na ‘Moon Safariju' je objavljenih tudi na novem, preprosto naslovljenem albumu ‘Love 2'.

Toda povsem nerealno bi bilo pričakovati, da bo novi album ponovil uspeh prvenca. ‘Moon Safari' je luč dneva preprosto ugledal v zanj idealnem trenutku. Zdi se, da je v čas ujel velik del generacije takratnih dvajsetletnikov, ki se niso hoteli posloviti od minulega tisočletja. ‘Love 2' bo ta čas sedaj bodisi podaljšal, ali pa odprl vrata nostalgičnemu vračanju v preteklost.

Vedno vnovično vlečenje primerjav z ‘Moon Safarijem' ob izidu vsakega novega albuma, se zato zdi precej zgrešeno početje. Enako velja za stalna negodovanja o tem, kako dvojec ne ponudi nič novega. Očitno sta Nicolas Godin in Jean-Benoit Dunckel pač našla izraznost, ki jima ustreza in ne čutita nobene potrebe po iskanju česa novega. Nenazadnje nista bila nikoli eksperimentalen bend, ampak sta skladbe krojila po razmeroma klasičnem pop vzorcu. Tudi takrat ko ju je zaneslo v ustvarjanje glasbe za film. Preprosto sta se zazrla v preteklost, h Gainsbourgu, Jarru, Tangerin Dream in njihova izročila preko retro synthov pretopila v sodoben kontekst. S ploščo 'Love 2' tega pristopa nista spreminjala, in to kljub temu, da sta album prvič v celoti sproducirala sama, kar pač le govori v prid tega, da sta že v preteklosti vse ustvarjalne vajeti držala trdno v svojih rokah.

‘Love 2' nosi vse atribute aktualne pariške downtempo, synthpop produkcije. Parafrazirano; aktualna pariška downtempo, synthpop produkcija sledi atributom dvojca Air. Najbolj - kljub temu, da so besedila angleška - izstopa njuna frankofonska senzibilnost. Ta se ves čas spogleduje z osladnostjo, pretirano čustvenostjo, a roba ne prestopi. Godin in Dunckel emocijam mojstrsko pustita prosto pot in čeprav sta desetletje starejša, sta v svojem krhkem, naivnem izpovedovanju ljubezni še vedno prepričljiva. Nekaj podobnega, morda nekoliko zrelejšega, je lani z izvrstno ploščo ‘Sexuality' postregel Sebastien Tellier, prav daleč pa ni niti dvojec Daft Punk. A med trojico trenutno najbolj aktualnih pariških glasbenih ustvarjalcev je verjetno prav Air tisti, ki s svojo nevsiljivo, romantično glasbo nagovarja najširši krog poslušalcev.

Potem, ko se je dvojec s svojim prejšnjim albumom ‘Pocket Symphony' precej neprepričljivo lotil nekoliko ohlapnejše strukturiranih instrumentalnih skladb, se s ploščo ‘Love 2' torej vrača k pop osredotočenosti prvenca. In v tem je daleč najbolj uspešen. Že druga skladba s ploščka, preprosto naslovljena ‘Love', najlepše izpostavi ključ do njunega uspeha. Ponavljanje preprostega a učinkovitega motiva opozori na to, kako si ljudje življenje vse prevečkrat zapletamo v povsem enostavnih situacijah, tam kjer to ni potrebno. Je to naivnost? Najbrž je, toda Air se s tem ne obremenjujeta. Preprosto se prepustita svojim nežnim, sanjavim, umirjenim in nekoliko melanholičnim idealom, ter opevata trenutke, ki življenje delajo vredno truda. S ploščo ‘Love 2' Air potrdita svoje mojstrstvo v pisanju pop pesmi, ki ne zbledijo v povprečju pop potrošništva. Kot rečeno uvodoma se album bržkone ne bo vpisal v glasbeno zgodovino s tako velikimi črkami kot ‘Moon Safari', bo pa vsekakor poskrbel za prenekateri glasbeni užitek. Kako bodo nove skladbe slišati v živi izvedbi pa bo moč preveriti 14. decembra, saj Air končno prihajata tudi v Ljubljano.

pripravil Goran Kompoš