Ponedeljek, 19. 10. 2009
mcolner
Pod okriljem založbe Likovne besede je nedavno izšla prva dvojna edicija iz zbirke 'Ljubljana osebno', ki predstavlja posebne, pogojno rečeno turistične vodiče, ki temeljijo na povsem osebnih preferencah, razmišljanjih in ideoloških predpostavkah avtorjev posamezne knjižice. Zaenkrat sta luč sveta ugledala dva zvezka, ki obravnavata povsem različne poglede na Ljubljano.
Delo Estele Žutić in Gillesa Duvivierja temelji na njunem osebnem svetovnem nazoru in življenjskem slogu. Tako prestolnico obdelata iz stališča lastnega nauka ekonomske samozadostnosti in intimnega mikro-upora proti masovni proizvodnji. Na sprehodu po Ljubljani tako odkrivata divje rastline, uporabne v kuhinji in zdravilstvu. To so terpotec, regrat, koprive pa vse do izvlečkov dreves kot so breza in lipa, ki jih najprej poiščeta in nato sugerirata njihovo nadaljnjo uporabo. Spehod po mestni flori sta navezala na nekatere specifične lokacije v mestu, ki jih večina ne dojame na takšen način, saj so pogledi le redko usmerjeni v tla in trdoživo rastlinje v urbanih sredinah.
Bolj obsežno se je razpisal avtor druge knjižice, Miklavž Komelj, ki je v svojem osebnem videnju Ljubljane povzel zgodovinske, politične in iz tega izhajajoče kulturne poglede na današnjo prestolnico, ki se že od nekdaj otepa s svojo pregovorno provincialnostjo. Prav naivna želja po preseganju provincialnega obraza tega malega mesta je gnala avtorja v raziskovanje različnih obdobij Ljubljane, ki je ravno na račun posameznikov presegla svoje dimenzije malce večje vasi.
Komeljev slog je tu izrazito poljuden, berljiv in humoren. V začetku teksta spelje na razpravo razmišljanje o mestni samopodobi. Ljubljana je od nekdaj želela biti pomembno mesto, čeprav njena zunanja podoba do konca 19. stoletja nikakor ni bila takšna. Bila pa je nedvomno rezultat mešanja vplivnih podoročij v umetnosti so se razpenjala med romanskim, germanskim in slovanskim svetom.
Dokaj kritično se loti baročnega časa in tedanjega vodilnega intelektualnega ideologa pod okriljem Academie Operosorum, Janeza Gregorja Dolničarja in njegove idealizirane zgodovine mesta. Barok je bilo na prelomu 17. in 18. stoletja obdobje velikih arhitekturnih projektov, ko je mesto dobilo prenovljen videz na račun srednjeveške arhitekture. In prav ta segment je v današnjem času, ko se največje zasluge za uničevanje kulturne dediščine pripisujejo obdobju socializma, pomemben, saj kaže na brezmejno čistko katoliško radikalnega baročnega časa z dotedanjo tradicijo.
Avtor s pojavom Academie Operosorum pokaže na neizmerno moč klera v Ljubljani, njegovo neizmerno konservativnost in iz tega izhajajočo neizprosno cenzuro. To so občutili številni ustvarjalci na različne načine, tudi veliki France Prešeren, ki je deloval na svojem otoku svobodomiselnosti, obkrožen z nekaterimi somišljeniki. A tedanja ljubljanska srenja ga je obravnavala kot čudaka, obsceneža in boema, kar se je v legendi ohranilo do današnjih dni. Kasneje je podobna usoda doletela Ivana Cankarja, ki je na svojo srečo nenadejano prodal celotno naklado pesniške zbirke 'Erotika'. Seveda, odkupil jo je ljubljanski škof in jo dal v celoti sežgati.
Malce kasneje so na veliko nerazumevanje tako stroke kot širše javnosti naleteli avantgardisti v 20. letih prejšnjega stoletja, Avgust Černigoj, Ferdo Delak in Ivan Čargo, ki so se bili prej ali slej primorani umakniti iz tega, po njihovo, provincialnega mesta. A Komelj poudarja, da je Ljubljana provincialna zgolj v toliko, da lahko v svoji osami proizvaja velike stvari, ki pa kasneje nujno prerastejo svoje okvire in uspejo kvečjemu v mednarodnem prostoru. Takšnih primerov je tudi v novejši zgodovini nešteto.
Velik del teksta avtor nameni po njegovem najbolj udarnem in revolucionarnem času novejše zgodovine, obdobju 2. svetovne vojne, ko je Ljubljana postala uporno mesto. Globoko se posveti strukturam in dogajanju tedanje komunistične partije in širše organizacije Osvobodilna fronta. Prav to delovanje v okupiranem mestu naj bi dokazalo revolucionarni duh in upornost mesta, ki se še dandanes manifestira s številnimi nefomalnimi tvorbami kot so AKC Metelekova ali Tovarna Rog, uspešno kljubujočih neizmerni moči kapitala.
Zgodovinskim faktom in lastnim tezam pa Komelj vseskozi dodaja sočne zgodbice, ki zaradi časovne in ideološke distance niso vsesplošno poznane. Tako lahko beremo o akcijah OF v Ljubljani, o množičnem bojkotu javnega življenja 3. januarja 1943, pa veličastni ilegalni proslavi ob prvem maju istega leta, ko so meščani z ognjemeti in propagandno akcijo povsem prestrašili italijanske okupatorje.
Tako tudi sprehod z Miklavžem Komeljem večinoma ni omejen na fizične kulturne spomenike, ampak so ti zgolj nastopajoči v njegovi udarni zgodbi kulturne in politične zgodovine mesta.
Komentarji
komentiraj >>