Na področju visokega šolstva je tema o kakovosti omenjenega področja že nekaj časa stalnica, ki pa se nam je zataknila nekje na sredi prebavnih poti. Kljub temu, da je bila že večkrat prežvečena, je nočemo izpljuniti v realnost, v kateri je bila skreirana, prav tako pa nekako ne zmore doseči peristaltike, ki usmerja k izločanju v drugo smer.
Vprašanje o tem, kako kakovost visokega šolstva doseči oziroma kako jo zagotoviti, ostaja za nas enigma, saj v primerjavi z eksponentnim naraščanjem števila konferenc na to temo dejanska kakovost obratno sorazmerno pada. Debata o tej temi namreč vedno bolj spominja na komedijo, v kateri si nekdo močno prizadeva za to, da bi dosegel nek cilj, ki pa ga zaradi svoje neumnosti ali nerodnosti ne zmore in ne zmore doseči. Z vsako novo potezo mu namreč vedno znova in znova spodleti. Stanje glede kakovosti oziroma ne-kakovosti podalpskega visokega šolstva pa je podobno. Spominja na komedijo. Več je konferenc o tej temi, globlje tonemo v črno luknjo ne-kakovosti.
Kakopak, mentaliteta ključnih »jet-setterjev« tega področja je namreč naklonjena servilni naravnanosti do gospodarstva, ki bojda ve, kako se streže temu področju. Uporabnost je ključna mantra teh samooklicanih poznavalcev ali - v najboljšem primeru - modnih kreatorjev visokega šolstva. Ti bi lahko s svojim znanjem strokovno pomagali le pri striženju peruti visokega šolstva, ki pa se ga danes tako ali tako razume kot pričesko ali vrt, ki jo oziroma ga lahko vsakdo malo po-frizira po svoji volji in svojem okusu.
Zato si znotraj univerzitetne redakcije razbijamo glavo z vprašanjem, zakaj so s strani resornega ministra za visoko znanje potrebni ukrepi za povečanje atraktivnosti slovenskega visokošolskega prostora. V zvezi s tem se namreč pojavlja vprašanje: ali slovenski visokošolski prostor nima dovolj atraktivne pričeske? In: za kaj ali za koga bi jo sploh moral imeti?
Tančica skrivnosti v zvezi z atraktivnostjo ostaja nepojasnjena. Upajmo pa, da po vrsti ukrepov, namenjenih povečanju uporabnosti znanj, ukrepi v zvezi s povečanjem atraktivnosti visokošolskega prostora niso nadaljnji korak v smeri ukinjanja avtonomije univerze ter podrejanja znanja in znanosti kapitalu, ki mu peruti očitno še vedno rastejo.
Glavno sporočilo minule ministrske konference o visokem šolstvu, ki se je gostila v Ljubljani, je bilo, da kulinaričnega presežka – to je bolonjske omake – ne nameravajo umakniti z jedilnika, čeprav je recesija špagete že zdavnaj pojedla. Kljub temu, da študentje nočemo niti špagetov niti instant bolonjske omake, nas skrbi, da bomo zaradi uklanjanja univerze kapitalu, prisiljeni jesti bolonjsko omako s krompirjem, ki ga je preveč in za katerega je na trgu potrebno odšteti le en cent v zameno za cel kilogram. Tako to gre, ko trg uravnava vse.
Bobu bob pa so v zvezi z vprašanjem kakovosti visokega šolstva vsaj zaenkrat dorekli naši poslanci, ki so sprejeli novelo zakona o visokem šolstvu. Le-ta namreč nalaga, da se ustanovi neodvisna agencija za kakovost visokega šolstva. Čez tri mesece, ko naj bi se agencija tudi dejansko ustanovila, pa bomo videli, koliko neodvisna bo. Pretenzije še ne ustanovljene agencije so velike, upajmo, da njena učinkovitost v zvezi s povečanjem kakovosti ne bo povsem obratno sorazmerna. V negativno smer, se razume.
Obstaja pa določena mera skeptičnosti do podatka, da bi ena agencija lahko rešila ključne probleme glede kakovosti oziroma ne-kakovosti visokega šolstva. Razlog za to je v različnih imperativih, katerim se univerza vedno znova uklanja. Znanost je žal vedno bolj podobna podjetju, v katerem prevladuje divja misel. Kot takšna bo preko svoje zrcalne podobe – to je visokega šolstva - težko kakovostna, saj je na poti k temu, da postane zgolj trobilo gospodarstva.
Kakovost visokega šolstva se najbolj zrcali preko samih študentov. Do kritične refleksije družbe, v kateri prevladuje divja misel, lahko pridejo predvsem z branjem. Tudi tistim, ki sega izven horizontov njihovega dotičnega študija. Z vprašanjem o tem, kakšno literaturo in knjige študentje sploh kupujejo, smo se obrnili na predstavnike treh knjigarn.
Vodja založbe FDV, gospa Hermina Krajnc in prodajalec v knjigarni Filozofske fakultete, Tine Mauer, sta nam povedala sledeče:
Za mnenje pa smo povprašali tudi v knjigarni Azil, kjer je skrivnosti knjigarniških poslov z nami delil prodajalec Boštjan Nedoh:
ŠTUDENTSKI OBVESTILNIK
Za vse tiste, ki radi berete še kaj več kot samo tisto kar vam predpišejo veleumne glave na fakulteti pa obvestilo založbe Krtina. Do 12. novembra se lahko oglasite na njihovem sedežu in dopolnite svojo knjižno zbirko z ugodnim nakupom knjige iz zbirke Krt.
Jutri ob tretji uri popoldan se bo v hostlu Celica odvila javna tribuna na temo študentskega in rednega dela. Namen javne tribune je odpreti prostor za razpravo v zvezi s problematiko, ki jo je nedavno v širši družbeni diskurz vpeljala naša pozerska vlada. Javna tribuna želi izpostaviti, da gre pri bitki za delavske pravice za enake zahteve ne glede na vrsto dela.
V današnjem Infobloku si je pisanje z digresijo dovolila Jerneja B.
Komentarji
komentiraj >>