Delovna terapija in teorija Mladena Miljanovića
Mladen Miljanović, I Serve Art, 2006/2007
V povezovanju različnih področij nacionalno in ideološko razdeljenih balkanskih dežel verjetno še najbolj uspevajo različni umetniki, ki se v določeni meri kritično obračajo v nedavno zgodovino. Mladen Miljanović iz Banja Luke ne pripada generaciji, ki je aktivno sodelovala pri krvavi moriji v Bosni in Hercegovini, zato je njegov pogled drugačen, ideološko neobremenjen in zazrt v prihodnost. A v podtonu svojega dela problematizira še vedno prisotno nacionalno in religiozno medsebojno sovraštvo tega prostora. V ljubljanski galeriji P74 se predstavlja s projektom 'Okupacijska terapija', obsežnim delom, sestavljenim iz med seboj več povezanih segmentov.
Da je umetnost presegla namišljene bariere priča tudi dejstvo, da je Miljanović pred dvema letoma prejel Nagrado Zvono, bosansko različico Nagrade skupine OHO, ne glede na to, da je moral ponjo v federalno Sarajevo. Ob znanih dejstvih sodobne Bosne in Hercegovine to ni toliko samoumevno, saj je stikov med ločenima entitetama relativno malo. Avtor tako v osebno izpovednem jeziku fotografije, videa, kolažev, javnih in intimnih akcij ter lingvističnih iger tematizira usodne posledice vojne in totalitarnega režima. To pa povezuje s svojim utopičnim svetom, kjer služenje domovini nadomesti s služenjem umetnosti.
Mladen Miljanović, Okupacijska terapija, 2008
Projekt 'Okupacijska terapija' je povezan z izkušnjo avtorja, ki je še kot najstnik obiskoval častniško šolo v vojašnici Vrbas, iz katere so oborožene sile v zgodnjih devetdesetih napadale bošnjaške cilje. Osebna izkušnja služenja sistemu se je v nadaljevanju razvila v problematiziranje preteklosti in kolektivnega spomina. Tamkajšnja družba se namreč spopada z neskončnim mankom soočanja s preteklostjo, z neoprano krivdo za morijo v imenu širjenja nacionalnih meja. Nedavno mi je prijatelj iz Beograda navrgel: »tem ljudem do danes nihče ni jasno povedal, da so vojno izgubili in da se bodo morali soočiti s posledicami tega. Zato se še vedno počutijo izdane.«
Mladen Miljanović, Zakletva nezavisnoj umjetnosti, 2008
Mladen Miljanović na ogled postavi video delo 'Zakletva nezavisnoj umjetnosti', kjer v performativni akciji zaobljubi pripadnost in poslušnost neodvisni umetnosti. A katera umetnost sploh je neodvisna? V opuščenih objektih vojašnice Vrbas izgovarja samo-ironične stavke, ki v prvi plan postavljajo prostituiranje umetnika v sistemu, kar vključuje moledovanje za razstave in sredstva, četudi po liniji nepotizma, ter zaključi »i tako mi ministar pomogao.«
Skozi akcijo 'I Serve Art' ne izpostavlja pretenzij po pravičnejšem umetnostnem sistemu, ki je v osnovi elitističen, ampak se z iskrivim sarkazmom in samo-refleksijo razgalja. V podobni maniri je zastavljena ogromna serija črno belih fotografij, v katerih dokumentira 274 dni omenjene akcije, izvedene v tej isti vojašnici. Miljanović je tako skoraj leto dni penetriral v ta zanj simbolni prostor z različnimi dejanji kot so beleženje ali predstavljanje vmesnih faz projekta. Tako je ustvaril fotografski ciklus, kjer je vselej ujet v strumnem vojaškem položaju, s hrbtom obrnjen proti gledalcu.
Mladen Miljanović, I Serve Art, 2006/2007
Tretji del razstave predstavljajo kolaži, ki umeščajo izrezano silhueto vojaka v različne kontekste, kot čuvaja različnih sistemov, družbenih skupin in kot služabnika umetnosti. Tako se na deloma strukturalističen način način poigrava z vrednotenjem posameznih pomenov lastnih sloganov, katerih neposrednost in humornost nekoliko spominja na konceptualno lingvistično prakso Mladena Stilinovića.
Mladen Miljanović, Meadows of Ignorance, 2008
Kenneth Lum, Don't Be Silly, You,re not Ugly, 1993
Mladen Miljanović v svojem tematiziranju pozicije umetnika v družbi izhaja iz avto-refleksije svojega domačega prostora, Republike Srbske, kjer je kakršno koli delovanje zaradi ekonomskih in družbenih razmer še toliko težavnejše. V ta kontekst vseskozi vključuje svojo lastno in kolektivno izkušnjo tega področja, do katere je s časovno distanco skrajno kritičen. Tako je delovna terapija kot eden učinkovitejših načinov zdravljenja v psihiatriji prenesena v polje družbene realnosti. Avtor malce utopično ali celo zaigrano verjame v terapevtske aspekte umetnosti, ki bi nadomestila trenutno enoumje in ustvarila močno civilno družbo.
Mladen Miljanović, One and Three Uniforms, 2008
Joseph Kosuth, One and Three Chairs, 1965
In da ta sestavek še malce podaljšam, se moram nasloniti še na nekatere projekte tega mladega umetnika, ki nakazujejo njegov celostno kontinuiran avtorski izraz, a na tej razstavi niso predstavljeni. V duhu večnega referiranja na različne umetniške prakse in na konkretna dela se predstavlja v projektu 'One and Three Uniforms', kjer se navezuje na Josepha Kosutha in njegove tri stole. Druga je fotografija z naslovm 'Meadows of Ignorance', kjer v slogu umetnika Kennetha Luma uprizarja odhod na služenje vojaškega roka ter z izjavami »You are not guilty« subtilno nakazuje na redko izrečeno priznanje krivde posameznika za pretekle dogodke. V prakso prenešeno delovno terapijo izvaja z vojnimi invalidi, kar je nazorno prikazal s fotografijo iz tridnevne akcije 'Happening Balkana', kjer v prijateljskem objemu ujame Sabahudina Avdića in Dragana Popovića, oba vojna invalida, ki sta se v vojni borila na nasprotnih straneh. Terapije, četudi v zelo omejenem krogu, očitno delujejo.
Mladen Miljanović, Happening Balkana, 2005
Razstava 'Okupacijska terapija' je v galeriji P74 odprta do 17. novembra
Miha Colner