Petek, 30. 10. 2009
goran
* Stanje, v kakršnem se je znašla sodobna hip hop produkcija, lucidno razčlenijo plošče, kot je tudi ‘Acid & Bass’. Na njej ni slišati ničesar, česar ne bi slišali že v produkcijah, narejenih pred desetimi leti in več, pa je kljub temu mnogo zanimivejša od velike večine sodobnih rap izdelkov. Svoj piskrček tu gotovo pristavijo preference do starošolskega stila, kar pa ponovno odpre zanimivo vprašanje: “Zakaj je razkorak med privrženci oldschool rapa in sledilci sodobnih trendov tako velik?” Kaj je odlikovalo rap pred desetimi, dvajsetimi leti in kam so se te prednosti izgubile v sodobni produkciji? Sam v aktualnih smernicah pogrešam drznost, inovativnost in predvsem preprostost – kako iz kar najmanj zvočnih akrobacij izluščiti največ. Produkcije se vse prevečkrat ukvarjajo z vsemi mogočimi pritiklinami, ki izvorno ostrino hiphopa povsem otopijo. Kot da zgolj s preprostimi beati in rimami ne bi bilo več mogoče ustvariti presežkov.
Po drugi strani pa bi prav od starošolskih mojstrov tipa Sensational in Spectre pričakoval, da bodo hiphopu odprli kakšno novo pot. A plošča ’Acid & Bass’ tega ne naredi. Mnogo bolj inovativen in zvočno drzen je Sensational v svojih solističnih albumih, ali pa v navezi z japonskim zvočnim snovalcem Kouheiom. Tam se močno odmakne od izpetih hiphoperskih domislic in rap idiom razširi v nove ekstreme. To njegovo večno potikanje po »bolni« produkciji sicer največkrat naleti na neodobravanje, vendar pa to ne zmanjša njegovih teženj po nenehnem zvočnem raziskovanju. Spectre se je privržencem hip hopa v spomin najbolj vtisnil kot šef Wordsounda. Založbe, ki je v sredini devetdesetih hiphop nadgradila v illbientovskih odvodih, žal pa se je ta produkcija izpela že v istem desetletju in danes praktično živi le še od stare slave. To je nenazadnje potrdilo tudi nedavno gostovanje Sensationala, Spectra in Mentol Nomada v Ljubljani, na katerem so v sicer suverenem nastopu, nastopili le pred nekajdesetglavo množico.
Že takrat sta »Freak Styler« in »Ill Saint« predstavljala tudi material z nove plošče ter na nek način dala vedeti, da je ta njun prvi skupni dolgometražec, morda v prvi vrsti namenjen živemu nastopanju. Okleščeni, zvočno trdi, pogosto že skoraj plesni beati in Sensationalov tekoči polfreestylerski flow so v koncertnem kontekstu delovali mnogo bolj prepričljivo kot na ploščku. Zdi se celo, da je Spectre beate povsem podredil stilu, v katerem se Sensational znajde kot riba v vodi, zato se presežek albuma ‘Acid & Bass’ skriva prav v močnem karakterju oziroma prezenci enega najbolj samosvojih hitrogovorcev. Ne pove sicer nič novega, a tega od njega niti ne pričakujemo. To polparodično hvaljenje sebe in svojega stila, ki se ga praktično drži že celotno kariero, vedno znova uspešno reinterpretira. Preprosto si ne znam predstavljati Sensationala, ki bi kar naenkrat začel popisovati družbeno-socialne tegobe sodobnega reperja, ali pa izražati eksistencialno zaskrbljenost. Pa čeprav bi bil kot ustvarjalec, ki je praktično že celo kariero odrinjen na margino, za kaj takega povsem kompetenten. Toda najboljši in najbolj zabaven je prav v tej svoji večni in prav nič pretenciozni samohvali.
‘Acid & Bass’ torej ne prinaša nobene revolucije, niti evolucije. Opre se predvsem na dolgoletno prijateljstvo med obema akterjema, kar bo na odobravanje kakopak naletelo predvsem pri njunih privržencih. Dobro se bo zapisal tudi pri vseh, ki nam nikoli ni dovolj Sensationalovega besedičenja, plus pa pripišemo tudi Spectru, ki se je z beati tokrat nesebično prilagodil svojemu prijatelju. Ne gre pa vnemar potistniti niti možnosti, da nam bo dvojec enkrat v prihodnosti serviral tudi kakšno drznejšo stvaritev.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>