NEVERS in C. SPENCER YEH, 2. 11. '09; Menza pri koritu- metelkova mesto, Ljubljana

* Ko moči združita dva ta čas bržkone najbolj zanimiva domača koncertna ponudnika tistih drznejših muzik, to vsekakor obeta dogodek vreden pozornosti. Kataman in Defonija sta tokrat na obisk povabila trojico impro glasbenikov, ki jih druži domiselno poseganje po svobodnjaških vsebinah. Clare Cooper in Jean-Philippa Grossa, ki tvorita elektroakustično navezo Nevers smo v preteklosti že gostili v različnih navezah, violinista C. Spencerja Yeha pa smo na domačih odrih tokrat uzrli prvič. Kot se je izkazalo sta oba nastopa izvrstno zaokrožila celostno podobo dogodka, pa čeprav na prvi pogled glasbenikov morda ne bi postavljali v isti kontekst. Po drugi strani pa je skupen imenovalec bilo moč poiskati v njihovem izmikanju opredeljivemu.

Prvi se je na tleh Menze predstavil dvojec Nevers. Avstralska strunarka Clare Cooper je ena dejavnejših improvizatork na berlinski sceni, zabeležila pa je sodelovanja z mojstri tipa John Butcher, Tecuji Akijama, Oren Ambarchi in Chris Abrahams. Izkušenj ne manjka niti francoskemu impro elektrončkarju Jean-Philippu Grossu, ki je svojo mešalko med drugim že prekrižal z Willom Guthriem, Jean-Luc Guionnetom in Alfredom Costo Monteirom. Cooperjeva, ki jo sicer bolj poznamo po njenem širjenju zvočnega vokabularja harfe, je tokrat nastopila s tradicionalnim kitajskim inštrumentom guzheng. In prav bogat, specifičen zvok tega citram sorodnega inštrumenta je morda najbolj zaznamoval spontan zvočni tok dvojca.

Ko je Cooperjeva po strunah potrkavala ji je Gross v tolkalskem slogu sledil s svojim setom različnih elektronskih pripravic, katerih uporabnost domiselno priredi svojim potrebam. Zvočnik tako denimo ni le reprodukcijsko sredstvo zvoka, ampak postane resonator, ki draži majhno činelo ali druga nanj pritrjena zvočila. V pospešenem resoniranju se je zvok prelival v brnenje, ki ga je še dodatno barval šum kasetofona, najbolj zvočno zanimivo dogajanje pa se je odpiralo, ko se je dronanju z lokanjem po guzhengu pridružila Cooperjeva. Masiven zvok na videz krhkega inštrumenta, ki ga Cooperjeva širi tudi z razširjenimi tehnikami, je poslušalca posrkal v harmoničen zvočni tok in ga oprl na subtilno zvočno izkušnjo. Nevers sta tako prednost pred manifestacijo različnih idej tokrat odmerila predvsem oblikovanju zvoka, pisanega na bobniče brnenja vajenih ušes.

Ameriški violinist, računalniški skladatelj in vokalni improvizator kitajskega rodu C Spencer Yeh, je v zadnjih letih kot član impro-noise postave Burning Star Core in v solističnih izdajah, navdušil sledilce naprednih, zanimivih muzik. Violino je začel igrati še kot otrok, vendar je glasbeno kariero prekinil vse do poznih najstniških let, ko se je skozi odkrivanje glasbe Sonic Youth in Nurse With Wound navdušil nad organizacijo zvokov in z njim povezanega ustvarjanja atmosfere. Sinoči je nastopil le z amplificirano violino, dasiravno je tisti »le« potrebno vzeti z rezervo. Intenzivno zvočno dogajanje, ki je v spomin priklicalo tudi maksimalistična dronanja Tonya Conrada, je Menzo namreč pošteno zavrtelo.

Že uvodnih deset minut mikroskopsko počasno rastočega poškripavanja je nakazalo, da bo tokrat glavno besedo imela repeticija. Škripajoč zvok strun je Yeh ves čas podlagal z nizkofrekvenčnim bobnenjem, katerega izvor je bil bodisi potrkavanje po strunah ali ohišju violine. S tem si je postavljal ritmično podlago, nanj pa nizal vse gostejše, intenzivnejše, pa tudi bolj artikulirane godalne zvoke. V drugi od dveh skladb je zvok s podrsavanjem dveh lokov zgostil v še intenzivnejši drone in v približno uro dolgem setu uspešno poiskal hrupen vrhunec. Navdušen odziv publike je nato prinesel še kandidata za morda najboljši bis v zgodovini bisov - en sam samcat slow motion poteg loka po violini je ustvaril tako impozanten zvok, da smo le čakali kdaj se bo na nas vsul Menzin strop.

Izvrsten vtis obeh koncertov je dopolnila prijetna domača atmosfera s kopico stalnih obiskovalcev, ki je dogodek v Menzi postavila v kontekst druženja v dnevni sobi. Deležni smo bili dveh zanimivih pristopov k svobodnjaškim improviziranim muzikam, pri čemer se je predvsem C.Spencer Yeh oprl tudi na element oblikovanja in kompozicije. Frekventnost tovrstnih dogodkov pa očitno zaenkrat še ne kani pojenjati, saj Defonija že za prihodnji teden napoveduje soroden koncert!

V ponedeljek je v Menzi posedal in ušesa na pašo dajal Goran Kompoš.