Tako je pred tako rekoč natanko štirimi leti govoril prvi mož največje domače sindikalne centrale. Zatem se je na ulicah zasnežene prestolnice 25. novembra 2005 zbralo okoli štirideset tisoč delavcev, ki so v en glas zavrnili Janševe predloge strukturnih reform. Med njimi je bila največje količine žolča deležna zloglasna enotna davčna stopnja. Sindikatom je pred štirimi leti uspelo.

Z novo vlado je prišla globalna ekonomsko-finančna kriza, ki je do obisti razgalila ranljivost najslabše plačanih delavcev v - zdaj lahko že rečemo - nekdanji zgodbi o uspehu. Štiristo sedemdeset evrov zakonsko predpisane minimalne plače na mesec pač ni dostojnih. Sindikalni predlog: šesto evrov.

Člani Sindikata delavcev kovinske in elektro-industrije – SKEI, bodo roke s strojev dvignili že pred 28. novembrom, ko naj bi Prešernov trg pokal po šivih, če gre zaupati napovedim sindikatov. SKEI bo - če ne bo pred tem prišlo do dogovora - opozorilno stavkal že 13. novembra. Razlog je preprost: povprečna panožna plača znaša tisoč sto evrov bruto. V nekaterih podpanogah osemsto osemdeset bruto. Povod za stavko pa je seveda minimalnih štiristo sedemdeset evrov, ki naj bi jih prejemala okoli četrtina zaposlenih v panogi. Predsednica SKEI-ja, Lidija Jerkič:





O splošno nezavidljivi dinamiki med socialnimi partnerji pričajo tudi neurejena plačna razmerja v nefleksibilnem in glumaznem javnem sektorju. Le da z njim delodajalska stran nima skrbi. Ima pa toliko večje država. Policija je svoje opozorilo s četrtkovo dvourno stavko že izdala. Branko Prah, predsednik Policijskega sindikata Slovenije:





Sindikalnim kolegom v gospodarstvu se pri kritiki vladnih ne-ukrepov ter njenemu razumevanju socialnega dialoga poleg mož v modrem pridružujejo tako rekoč vsi sindikalno organizirani zaposleni v javnem sektorju. Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, Branimir Štrukelj, tako pravi, da je njihova sindikalna centrala:





Pred štirimi leti sta se delavcem na ulicah pridružili tudi skupnosti študentov in upokojencev. Njihove težave so vezane na problem plačnih politik. Če je študentsko delo, prosto po ministru Gaspariju, napaka, ki jo je potrebno regulirati, gre v prihodnje pričakovati spremembe fiskalnih tokov na poti od proračunske malhe do končnih prejemnikov državnih transferjev. Kako v študentski organizaciji, v luči napovedanega omejevanja študentskega dela, gledajo na zahteve po zviševanju minimalnih plač? Predsednica ŠOS-a, Katja Šoba:





Predstavnica študentskega antipoda, predsednica Združenja upokojencev Slovenije, Mateja Kožuh Novak je za rožnodolski radio povedala, da bi morale vse civilno-družbene organizacije aktivno delovati proti oligarhičnim politikam. Načeloma sindikalne zahteve podirajo, uradno podporo pa bodo izrazili čez deset dni.

Kot smo že ugotovili, bodo osemindvajsetega novembra minila natanko štiri leta od, recimo jim, »protijanševih« demonstracij. V SDS-u tokratni sindikalni punt načeloma podpirajo, opozarjajo pa na doslednost sindikatov do vsakršne oblasti. Poslanec Slovenske demokratske stranke, Vinko Gorenak:





Stališče delodajalcev je v teh kriznih dneh jasno. Dviga minimalne plače ta trenutek ne bi preneslo niti povprečno slovensko podjetje niti država. Pritiski na višje plače pomenijo tudi pritiske na dodatno povečanje števila brezposelnih. Zahtevane višje plače, ne le minimalne, bi se nesprejemljivo zajedle v dodano vrednost, ki se je v krizi že itak zmanjšala. Že to dejstvo samo po sebi ob nespremenjenih plačah zahteva, da se ob zmanjšanem obsegu poslovanja zmanjša tudi število zaposlenih. Po ocenah delodajalske strani bi višje plače štiriinsedemdeset tisoč delavcem odžrle zaposlitev. Predsednik Združenja delodajalcev, Borut Meh:





Predsednik Združenja delodajalcev in predsednik uprave Holdinga slovenskih elektrarn meni, da je mogoče dostojno življenje živeti kljub prepadu med zakonsko določeno minimalno plačo in ceno življenjske košarice osnovnih živil, ki najnižjo plačo prekaša za slabih sto evrov. Meh opozarja predvsem na krizo vrednot ter radodarno blagajno socialnih transferjev:





Za tole izjavo si Borut Meh zasluži še eno salvo.



Vrtenje v krogu, ki ga tržno gospodarstvo pravzaprav terja, rešitve ne nudi. Višje plače, manjša konkurenčnost. Nizke plače pa, ne le da ne nudijo človeku dostojnega življenja, temveč zajedajo potrošnjo, ki je eno od osnovnih gonil rasti. To je torej zgodba, v kateri se ne ve, kdo bo pil in kdo plačal. Ve pa se, da bodo na demonstracijah osemindvajsetega novembra igrali Rock Partyzani, ki so na tovrstne sindikalne »svirke« že skoraj abonirani. Vokalist in duhovni vodja skupine Aleš Klinar:





Kultivator sta družno kurblala Igor in Lan. Vidimo se v soboto, osemindvajsetega novembra na Prešercu.